Aero 3

Leto izdelave: 1950
Konstruktor: ing. Boris Cijan in ing. Petković
Razpetina: 10,5 m
Dolžina: 8,265 m
Višina z dvignjenim repom: 2,87 m
Motor: Lycoming O-435-1
Moč motorja: 185 KM
Masa praznega letala: 905 kg
Največja masa letala: 1208,3 kg
Največja hitrost letala: 217 km/h
Višina leta: 3170 m
Dolet: 551 km
Konstrukcija: lesena
Namen: dvosedo motorno letalo za začetno šolanje

Šolsko trenažno letalo je nastajalo že leta 1939 kot projekt mariborčana ing. Borisa Cijana in ing. Petkovića. Druga svetovna vojna je prekinila nadaljna dela in letalo je zaživelo šele po končani vojni.

Aero 3.

Prvotno kot AERO–2 je letalo imela linijski motor in odprto kabino za dva pilota. Kasneje je letalo dobilo Lycoming motor, ki mu je skrajšal nos in dobilo je lepo zaprto kabino. Letalo, ki je postalo mnogo bolj stabilno v zraku, je z vsemi izboljšavami dobilo tudi novo ime in tako postalo AERO–3.

Tako Aero–2 in kot Aero–3 sta bila vedno prisotna v naših aeroklubih in izšolala mnogo mladih pilotov. Aero–3 še vedno leti v Mariboru.


Aero 3 je letalo, ki se ga spominjamo z nostalgijo in danes sodi že v preteklost. Kot šolsko letalo je služilo v aeroklubih v drugi polovici šestdesetih in v sedemdesetih letih.
Večina motornih pilotov tistega časa je začela svojo pot prav na tem letalu in tega se še danes radi spominjajo. “Aerec”, kakor so ga imenovali, ima tako častno mesto v zgodovini našega letalstva.

Aero 3.

Tudi to letalo sta tako kot njegovega predhodnika že pred vojno konstruirala inženirja Djordje Petković in Boris Cijan.
V grobem je bil Aero 3 samo stara dvojka z motorjem Lycoming namesto starega Walter Minor, s pokrovom kabine iz enega kosa ter malce spremenjenim smernim krmilom.

Sprednji del kabine letala (Vir: Tim, 3, 1998).
Zadnji del kabine. Naslonjalo sedeža je iz črnega usnja, sedalo pa kovinska kad, saj pilota sedita na svojih padalih. (Vir: Tim, 3, 1998).

Izdelovali so ga od leta 1954 do 1958, v tovarni Utva pa so jih naredili 130. Jugoslovansko vojno letalstvo jih je kot osnovno šolsko letalo uporabljalo od leta 1954, že 1961 pa jih je začelo odstopati aeroklubom.
Leta 1965 je upokojilo še svoje zadnje primerke in jih razdelilo aeroklubom po vsej nekdanji državi.

Aero 3 po nesrečnem pristanku leta 1961.

Letalo je enomotorni, dvosedi nizkokrilnik lesene konstrukcije z neuvlačljivim podvozjem. Namenjeno je osnovnemu šolanju pilotov, s primernimi instrumenti pa tudi za nočno letenje in šolanje letenja brez zunanje vidljivosti. Kljub malce šibkemu motorju je primerno tudi za akrobacije.

Barvna shema letala Aero 3 (Vir: Tim, 5, 1999).
Vojaška barvna shema letala Aero 3.

Najpomembnejša, čeprav na zunaj neopazna razlika med letaloma Aero 2 in 3 je popravljen profil koncev kril. Razlika med potovalno in minimalno hitrostjo pri letalu Aero 2 je bila komaj 20 km/h, kar je malo za šolsko letalo. Manjša napaka pri letenju z majhno hitrostjo je lahko pomenila izgubo vzgona in letalo je omahnilo na eno krilo.
Pri Aeru 3 je ing. Miha Mazovec aerodinamično obdelal zadnjih 75 cm kril, kar je popravilo vodljivost letala pri majhnih hitrostih.

Aero 3 v vojaških barvah na letališču v Lescah (Vir: Letalstvo na Gorenjskem).

Letala Aero 3 so pri nas letela do leta 1980, ko so jim iz Beograda letenje administrativno prepovedali.
Bleščeče rumeni in nebesno modri mariborski primerek je eno od dveh letal tega tipa, ki sta leteli v celjskem aeroklubu. Po štiriletnem premoru in ležanju v hangarju so ga Celjani jeseni 1979 odstopili novim lastnikom.

Aero 3 v mariborskem hangarju (Vir: Tim, 3, 1998).

Zaradi prepovedi, ki je sledila, si v Mariboru z letalom niso mogli prav dosti pomagati. Kljub temu pa ga niso pustili propasti in poleti 1991 so se lotili njegove rekonstrukcije.

Pogled na rep letala. Na trupu pod zadnjo črko registracije je vidna označena oporna odprtina za dviganje letala. (Vir: Tim, 3, 1998).


Vso dokumentacijo so dobili v celjskem aeroklubu. Kljub temu da je bilo letalo dobro ohranjeno, je obnova vzela precej časa, zamenjati pa je bilo treba tudi dosti dotrajanih in neuporabnih delov.

Na desnem boku je viden priključek za zunanji vir električne energije in nad njem eden redkih napisov na aercu. (Vir: Tim, 5, 1999).
Pogled na sprednji del motorja z eliso (Vir: Tim, 5, 1999).

Vzdrževanje letala ni poceni in tudi tisti, ki so letalo dolgo in naporno obnavljali, so lahko z aercem brezplačno leteli le tri ure na leto. V Mariboru imajo še eno letalo Aera 3, ki pa tako kot enako letalo v Ajdovščini še čaka boljših časov.

Podvozje letala Aero 3 (Vir: Tim, 5, 1999).
Zanimivost letala je merilnik za gorivo rdeče barve pri korenu krila (Vir: Tim, 5, 1999).

Motor izvira iz novomeškega Aera 3, prav tako pokrov kabine in nosilec motorja.
Rezervne dele so iskali celo po tujini. Tako so magnete za motor ter rezervni nosilec našli v Varaždinu, del električne opreme pa v Čakovcu.
Gonilna sila pri obnovi letala je bil letalski mehanik Branko Bunderla.

Vodila krilc in trimerja na spodnji površini kril (Vir: Tim, 3, 1998)
016 Sprednji del kabine letala (Vir: Tim, 3, 1998).
Odklonjena zakrilca. Temnosiva barva v notranjosti zakrilc je enaka kot v kabini letala. (Vir: Tim, 5, 1999).

Obnovljeno letalo je bilo boljše kot novo, v notranjosti kabine pa so v odličnem stanju originalni instrumenti. Vendar gre kljub temu za tip letala, konstruiran pred skoraj pol stoletja.

Pogled v odprto kabino Aera 3.


Za nevajenega pilota je aerec malce težak in okoren, z veščo roko na krmilni palici pa zmore čisto spodobne akrobacije.
Če majhna moč motorja pri vzletu z dolge betonske steze mariborskega letališča ne moti preveč, je to toliko bolj opazno na drugih vzletiščih.

Obnovljeno letalo Aero 3 (Vir: http://www.aeroklub-sarajevo.ba).

Tako je na letalskem mitingu ob dnevu slovenskega letalstva, 5. julija v Celju, pilot za vzlet porabil vso razpoložljivo dolžino travnate steze. Svoje sta prispevala tudi poletna vračina in redek zrak, tako da bi letalo kmalu končalo v hmeljišču na koncu vzletišča.

Aero 3.

Letalo vleče za sabo še eno administrativno prepoved iz časov nekdanje države. Piloti so kmalu ugotovili, da je treba za zelo natančne pristanke tik nad zemljo samo uvleči zakrilca. Če so to storili nekje med 130 in 135 km/h, je letalo padlo kot kamen in sploh ni odskakovalo.

Aero 3 na mariborskem letališču.


To je kmalu postalo običajna praksa na letalskih tekmovanjih. Kdaj bo kdo spustil aerca s prevelike visine, je bilo samo vprašanje časa. To je uspelo nadebudnemu letalcu v Nišu in udar je načel konstrukcijo krila, tako da je skozenj pogledala noga podvozja.

Aero 3 prted vzletanjem.


To skupaj z malce neprijetnimi lastnostmi letala s spuščenimi zakrilci je bilo dovolj za prepoved najprej polnega odklona zakrilc, kmalu za tem pa jih na letalu sploh niso smeli več spuščati. Kljub temu predvsem starejši piloti na njem še vedno radi letijo.

Žalostni konec obnovljenega letala, septembra 2011 (Vir: http://www.siol.net).

Objave iz iste kategorije: