Aero 2

Leto: 1946
Konstruktor: inž. Boris Cijan in inž. Djordje Petković
Razpon kril: 10,50 m
Dolžina: 8.23 m
Višina: 2,64 m
Površina kril: 17.40 m2
Masa praznega letala: 564 kg
Vzletna masa letala: 978 kg
Motor: Tip 1 PD de Haviland Gipsy Major 10
Moč: 1 x 145 KM
Največja hitrost: 224 km/h
Potovalna hitrost: 187 km/h
Dolet: 745 km
Višina leta: 4930 m
Posadka: 2

Letalo Aero 2 je nastalo že v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Takrat je v vojnem letalstvu Jugoslavije vladalo razmišljanje o zamenjavi starih šolskih dvokrilnih letal s sodobnim enokrilcem.

V vojski je vladal velik odpor proti tej ideji zato je razpis objavil Aeroklub. Želja je bila izdelati šolsko trenažno letalo za začetno šolanje pilotov, lesene konstrukcije, z motorjem od 75 do 95 KM in možnostjo izvajanja osnovnih akrobacij.

Zaprta kabina Aera 2 (Vir: www.aeroklub-sarajevo.ba).

Inženirja Boris Cijan in Djordje Petković sta se oprijela dela in začela konstruirati Aero 1. Njuno delo je bilo sprejeto in nagrajeno, vendar je letalo ostalo le kot projekt. Zaradi tega je vodstvo letalstva 29.9.1939 vseeno objavila razpis za projektiranje modernega nizkokrilnega letala lesene konstrukcije in z motorjem moči 120 do 135 KM.

To je bila priložnost, da se uresniči začeti projekt, vendar z močnejšim motorjem in zahtevnejšimi zahtevami konstrukcije in opreme letala.
V tovarni Ikarus iz Zemuna so se takoj lotili dela in izdelala prototip Aero 2 do sredine aprila 1940.
Poleg razpisanih zahtev so vgradili tudi kontrolnik leta in variometer, kar je omogočalo letenje tudi brez zunanje vidljivosti.
Na razpisu so sodelovale poleg Ikarusa še Rogožarski z letalom Brucoš ter Albatros iz Sremske Mitrovice z letalom Alka.

Projekcije letala Aero 2 (Vir: Letalstvo na Gorenjskem).

Prvi testni let je z letalom Aero 2 na beograjskem letališču izvedel pilot Vasilije Stojanović 25.9.1940. Do 24.10.1940 so opravili vse kompletne preizkuse, vključno s potrditvijo maksimalne hitrosti letenja in obnašanja letala v osnovnih akrobacijah.

Od 25. 10., ko je letalo predano testni ekipi, so testiranja nadaljevali še piloti Rapajić, Petrović in Bjelanović, v ekipo pa je bil vključen tudi konstruktor letala Boris Cijan.
Cijan je bil že znan kot dober testni pilot in kot konstruktor najlažje odpravi še tako majhne nepravilnosti. Na začetku novembra je inž. Cijan pred komisijo uspešno demonstriral let na nož. Pozimi 1940/41 je bilo preizkušeno tudi podvozje s smučkami.

Letalo Aero 2 je bil samonosilni nizkokrilec s sedežema eden za drugim, imel je lepe skladne aerodinamične oblike in bil opremljen z vsemi potrebnimi inštrumenti za potrebe osnovnega šolanja pilotov.
Na vzporednih testiranjih vseh treh konkurentov na razpisu, je leta 1940 v testni skupini, pilotski šoli v Pančevu in pilotski šoli v Kraljevu,
zmagal Aero 2.

Na začetku leta 1941 je bil prototip letala Aero 2 odkupljen in pričeli so se razgovori o serijski proizvodnji 50 letal. Do te serije ni prišlo zaradi težav z dobavo motorja, ker je bila Velika Britanija že v vojni.
Po začetku vojne leta 1941 so Nemci prevzeli tovarno Ikarus in vsa letala ter material proglasili za vojni plen. Zaplenjen je bil tudi prototip letala Aero 2 in Nemci so ga predali letalstvu NDH skupaj z ostalimi letali. Nemci so navedli, da je v Ikarusu zaplenjeno letalo Schullflugzeug AERO 2 mit Motor Gipsy Major 130 HP.

Na začetku je bil Aero 2 uporabljen za kurirske lete med tovarno Ikarus in letalsko tovarno v Kraljevu, kjer so delali revizije nekaterih letal za letalstvo NDH.
V tovarni Ikarus je bilo veliko takih, ki se niso strinjali z nemško okupacijo, eden izmed njih je bil tudi inž. Petković, ki je neke prilike v rezervoar nalil kolofonjo in tako preprečil polet letala.

Po popravilu je letalo Aero 2 premeščeno v Zagreb, kjer so ga uporabljali do konca vojne. 7. maja leta 1945, ko so piloti NDH masovno bežali, je kapetan Rak z Aerom 2 odletel v Celovec, tu pa je padel v roke angležem. Nadaljna usoda letala potem ni več znana.

Projekcije letala Aero 2B in Aero 2Be (Vir: www.airwar.ru).

S posebno odredbo komande letalstva, je v začetku leta 1946, razpisana izdelava prototipa letala Aero 2B. V bistvu je bilo to isto letalo, ki je zmagalo na razpisu leta 1940.
Konstruktorja inž. Boris Cijan in inž. Djorđe Petrović sta shranila vso dokumentacijo na osnovi katere je tovarna Ikarus po vojni izdelala nov prototip. Prvi je poletel 22.10.1946 leta kot letalo in prototip izdelan v Jugoslaviji.

Letalo Aero 2B (Vir: www.httpcigalic.50webs.com).

Takoj je bil uveden v serijsko proizvodnjo in preko leta 1947 je tovarna Ikarus izdelala 30 letal Aero 2C z motorji angleške proizvodnje Gipsy Major 10 moči 145 KM.
Kasneje so angleži zavlačevali z dobavami motorjev, zato so druga letala tega tipa opremljeni z motorji češke proizvodnje Walter Minor 6/III moči 160 KM.

Aero 2C na leškem letališču (Vir: Letalstvo na Gorenjskem).
Aero 2C med letom (Vir: www.airwar.ru).

Do leta 1950 je bilo izdelanih 236 letal Aero 2 različnih izvedb.
Aero 2 prototip je imel motor Gipsy Major 10, na repu pa je imel ostrogo.
Aero 2B (št. od 0401 do 0430) je imel motor Gipsy Major 10, odprto kabino za osnovno šolanje in dnevno letenje. Prototip letala Aero 2B je dokončan 19.10.1946, prvi let pa je opravljen 22.10.1946. Serijska proizvodnja 30 letal se je začela januarja 1947 in zaključila 31.3.1948.

Aero 2B (Vir: www.airwar.ru).

Aero 2Be (št. od 0851 do 0890) je imel motor Walter Minor 6-III, zaprto kabino in bil specialno narejen za nočno letenje, imel je osvetlitev za nočno letenje in repno kolo.

Aero 2Be v muzeju v Beogradu (Vir: www.airwar.ru).

Aero 2C (št. od 0431 do 0512) je imel motor Walter Minor 6-III, odprto kabino in ostrogo na repu.

Risba letala Aero 2C (Vir: www.aeroklub-sarajevo.ba, risba: Mirko Božič).
Aero 2C (Vir: www.httpotpisani.niceboard.com).

Aero 2D z zaprto kabino in Aero 2De (št. od 0513 do 0603) je bila izboljšana verzija za inštrumentalno letenje, imel je motor Walter Minor 6-III ter repno kolo.

Risba letala Aero 2D (Vir: www.aeroklub-sarajevo.ba, risba: Mirko Božič).
Trije Aeri 2D nenavadno parkirani na letališču v Lescah (Vir: Letalstvo na Gorenjskem).

Aero 2E (št. 9772) je imel motor Gipsy Major 10, zaprto kabino. Edini primerek je bil kasneje modificiran v verzijo Aero 2B.
Aero 2F (št. od 9761 do 9783) je imel motor Walter Minor 6-III, odprto kabino, namesto zadnjega sedeža je nosil rezervoar in imel vgrajene šobe za zapraševanje.

Aero 2F na razstavi (vir: www.httpotpisani.niceboard.com).

Aero 2H (št. od 9651 do 9654) je imel motor Walter Minor 6-III. V bistvu je verzija z oznako H združevala vse ostale verzije, vendar pa je bilo letalo opremljeno s plovkami za pristajanje na vodi. Prvi prototip hidro letala je bil dokončan 14.8.1949.

Risba letala Aero 2H (Vir: www.aeroklub-sarajevo.ba, risba: Mirko Božič).

Aero 2H1 prototip je imel odprto kabino, motor Walter Minor 6-III in eliso nespremenljivega koraka.
Aero 2H2 se je razlikoval od prvega prototipa v tem, da je imel eliso z ročnim spreminjanjem koraka.
Aero 2H3 je imel isti motor, zaprto kabino, eliso z ročnim spreminjanjem koraka in plovcema z drugačnim dnom.

Aero 2H na morju (vir: www.httpotpisani.niceboard.com).

Ker je bil motor razmeroma šibak za normalno hidroverzijo, je bila vzletna pot letala preveč dolga. Zaradi tega je bila serijska proizvodnja vodnih letal prekinjena.
Čeprav je bilo letalo namenjeno za začetno šolanje pilotov, je bilo na začetku več nesreč zaradi ostrega padca na krilo pri prevlečenem letu in hiter prehod v kovit. Z manjšimi popravki na konstrukciji krila so imeli kasnejši primerki Aera 2 to težavo odpravljeno.
Letala so bila del vojaškega letalstva do leta 1959, ko so bila predana za potrebe aeroklubov.

Objave iz iste kategorije: