Bloudek XI/XIV Sraka

Leto: 1924
Konstruktor: Stanko Bloudek
Motor: Blacburn tomtit
Število valjev: 2
Moč motorja: 18 KM (13,3 kW)
Razpetina: 10,5 m
Nosilna površina: 12,8 m2
Dolžina s smučko: 5,5 m
Višina: 1,5 m
Masa: 120 kg
Obremenitev krila: 19 kg/m2
Največja hitrost: 120 km/h
Potovalna hitrost: 80 km/h
Najmanjša hitrost: 40 km/h
Dolet: 400 km

Stanko Bloudek je pozimi leta 1923/24 začel razmišljati o letalu, ki bi ga bilo mogoče zgraditi s preprostimi in poceni sredstvi. Takrat se je namreč začel ogrevati za superlahka športna letala.
Bloudek se je pri novem letalu zgledoval po nemškem BAG E1 z dvovaljnim motorjem, krilu pa je dal v tlorisu obliko semena, ki je pred vojno veljala za najbolj dognano obliko letalskega krila.

Projekcije letala Sraka (Risba: Sašo Krašovec).

Bloudek pa je kmalu ugotovil, da bi bilo krilo take oblike precej zapleteno za izdelavo in tudi zelo težko, zato se je odločil, da tloris poenostavi. Ker naj bi bilo krilo samonosno, je moral uporabiti precej debel profil, ki ga je oblikoval sam. Glavni nosilec krila je imel škatlast presek, s štirimi vogalnimi pasnicami in stenami iz tankega vezanega lesa, nanj pa so bila nataknjena rebra. Razen zelo ozkega prednjega roba krila, ki naj bi bil prekrit z vezanim lesom, bi bilo novo letalo v celoti prekrito s platnom in prav neverjetno lahko.

Pri trupu pa ni mogel uveljaviti nobenega izdatnejšega olajšanja konstrukcije. Uspelo mu je nekaj kilogramov prihraniti pri podvozju, ko je za amortizacijo uporabil listne vzmeti. Zaradi varnosti se je odločil tudi za močno smučko, ki je štrlela daleč naprej, da bi pri pristankih preprečevala postavljanje letala na nos. Celotno letalo je bilo izredno lahko in temu primerna je bila tudi obtežba krila, ki je bila le 19 kg/m2.

Bloudek je spomladi leta 1925 načrte trupa izročil mizarstvu Jaklič v Ljubljani, ki je do začetka poletja že izdelalo ogrodje trupa in repna krmila. Precej več dela je Jakliču povzročalo ogrodje krila. Zamuda s krili je bila kriva, da so na jesenskem Ljubljanskem velesejmu v okviru športne razstave predstavili le trup z repom in kolesi, vendar je že to vzbudilo precejšne zanimanje.

Ogrodje trupa Srake. Možak, ki stoji poleg ogrodja je verjetno mojster Jaklič, ki je opravil vsa mizarska dela. Slika je posneta maja ali junija 1925. (Vir: Letalstvo in slovenci).

Proti koncu oktobra so bila dokončana tudi krila in so jih na letališču v Šiški pritrdili na trup. Tako je bilo prvo v povojni Sloveniji narejeno letalo, katerega stroške je v celoti kril Bloudek, pripravljeno za letenje.

Sraka na letališču v Šiški (Vir: Tim, 7, 2010)

Prvi let je 3. novembra 1925 dopoldne opravil Gabrijel Vodišek. Dvignil se je do višine približno 70 metrov in naredil dva kroga nad letališčem. Po približno desetih minutah, ko je motor pri polni moči razvijal le 2200 namesto predvidenih 3600 vrtljajev na minuto, je začelo število vrtljajev padati in Vodišek je moral predčasno pristati. Letalo se je ustavilo že po 20 metrih.

Stanko Bloudek s svojo konstrukcijo na ljubljanskem letališču v Šiški (Vir: Letalstvo in slovenci).

Bloudek s prvimi leti, ki jih je prekinila zima, ni bil zadovoljen. S poskusi je nameraval nadaljevati tudi v snegu in je letalu namesto koles vgradil smučki, kar je bila za tiste čase precej neobičajna zamisel. Vendar mu zamisli ni uspelo v celoti uresničiti, ker ga je prehitela pomlad.

Srako pripravljajo za letenje (Vir: Letalstvo in slovenci).

Motor je še vedno nagajal in ga je bilo treba zaradi velikega števila vrtljajev zaganjati ročno. Vodišek je sicer še večkrat vzletel, vendar je letel le nad letališčem in kmalu prekinjal svoje polete, ker je motor po kakih desetih minutah začel kašljati in izgubljati moč.
Bloudek je ocenjeval, da zmore le 8 namesto 16 konjskih moči. Zaradi tega negotovega letenja je letalo kmalu dobilo ime Sraka. Vodišek se je po 16 poletih letala naveličal.
Septembra 1926 so Srako spet razstavili na velesejmu, potem pa je samevala na letališču v Šiški.

Nos Srake z motorjem Blackburn tomtit (Vir: Tim, 7, 2010).

Nekega dne si je Bloudkov družabnik Riko Blaha zaželel poleteti s Srako. Čeprav ni bil pilot, se je na letala dobro spoznal. Blaha je res vzletel in se nenadoma znašel precej visoko. Ker se je ustrašil, da bo letališče prekratko, je postavil letalo preveč na nos in s smučko zadel v tla.
Ta se je pri udarcu tako upognila, da jo je kovinski propeler gladko odsekal. Pri tem se je poškodovalo še desno kolo.

Delujoč motor na Sraki (Vir: Tim, 7, 2010).

Poškodovano letalo so dali v hangar in ga razstavili. Bloudek in Hribar sta takrat nad Srako obupala in jo leta 1928 za majhen denar odstopila Aeroklubu Ljubljana, ki je prevzel skrb za popravilo.

Sraka spomladi 1930, ko so se lotili rekonstrukcije in s krila sneli platneno oblogo. (Vir: Letalstvo in slovenci).

Septembra 1932 so letalo, ki je zaradi sprememb dobilo novo Bloudkovo oznako Bloudek XIV, spet sestavili.
18. septembra je Janko Colnar v lepem sončnem vremenu in pred številnimi gledalci s prenovljeno Srako opravil prvi let. Kljub močnemu vetru je lepo vzletel in se srečno vrnil na tla, pa tudi povedal, da z motorjem še vedno ni vse v redu.

Predelana Sraka z uradno oznako Bloudek XIV (Vir: Letalstvo in slovenci).

Pri enem od teh kratkih poletov je 22. septembra motor v zraku odpovedal in Colnar je moral zasilno pristati na krompirjevi njivi. Letalo sicer ni bilo posebno poškodovano in bi ga bilo mogoče še popraviti, vendar je bil to njen zadnji polet.

Sraka je končala v stari remizi na Zaloški cesti, kjer so jo jadralci razstavili in uporabili njen material, ki ga je za njihovo delo vedno primanjkovalo.

Povzeto iz revije Tim, 7, 2010, avtor: Marko Malec

Objave iz iste kategorije: