Vilko Peternelj
Od leta 1910, ko so v Avstro-Ogrski uvedli izpite, se vsako leto pojavljajo na spiskih novih pilotov tudi Slovenci, oziroma vsaj imena in priimki, ki jih prenešene iz nemškega zapisa spoznavamo kot slovenske. Za Zablatnikom iz leta 1910 ter Vidmarjem in Stiploškom iz leta 1911 naletimo leta 1912 na Edvina Kranjca, Bogdana Čižka, Jožeta Javorja, Vladimira Petriča, leta 1913 na Franca Kuntnerja, Jožeta Korberja, Janeza Vargo, Karla Sabetiča in morda še na koga – med temi bi bil lahko slovenskega rodu tudi Gustav Klasing (Klasinc?) iz Trsta – leta 1914 pa na Viktorja Knopa, Štefana Huzjana in Alojza Stojana – z njimi zapuščamo pionirska leta letalstva in prehajamo v obdobje prve svetovne vojne. 
A še med letalci, ki so tedaj opravljali izpite, lahko najdemo koga, čigar začetki v letalstvu sodijo še v pionirski predvojni čas.
Tako naletimo leta 1916 na spisku diplomiranih pilotov na ime Wilhelm Peternely; 18. marca 1916 je dobil pilotsko knjižico z zaporedno številko 334. Gre za Vilka Peternelja iz Cerknega, o katerem vemo, da se je že leta 1910, najkasneje pa 1912 šolal za pilota pri tovarni Rumpler v Berlinu. Pozimi 1911/12 ali leto dni kasneje je doma dogradil brezmotorno letalo in poskušal letati nad zasneženimi pobočji okrog Cerknega. 22. aprila 1913 je na letališču Johannisthal pri Berlinu izgubil hitrost in strmoglavil (po drugih virih mu je zmanjkalo bencina). Letalo se je popolnoma razbilo, pilot pa je bil več ur nezavesten. Nato si je hitro opomogel in je po štirinajstih dneh spet letel. Njegove pilotske sposobnosti so ostale neprizadete, to je dokazal z dvigom 3000 m visoko. Vendar so ga poslali domov na daljše okrevanje. Peternelj je izkoristil ta čas tudi za to, da je v Ljubljani maturiral. V vojsko so ga vpoklicali šele l. 1915. Kot vojni pilot si je prislužil srebrno medaljo za hrabrost. Bil je med najvidnejšimi člani slovite Ljubljanske letalske stotnije (1918/19). Njegovo aktivno letalsko obdobje obsega skupaj s prekinitvami petindvajset let.
