Servotester
Pri vgradnji servomotorjev v model smo primorani uporabljati celoten sistem za radijsko vodenje. To pomeni, da servomotorje priključimo na sprejemnik ter vključimo oddajnik. Trimerje nastavimo na sredino in z danimi hodi servomotorja nastavimo pravilne hode krmil. Na delovni mizi se pri takem opravilu hitro nagrmadijo sestavni deli. Ker pri takem opravilu brusimo, režemo in spajkamo, je velika verjetnost, da poškodujemo dragoceno napravo za daljinsko vodenje. Poleg tega pa ne smemo zanemariti dejstva, da s svojim oddajnikom delamo motnje, saj je signal zaprt v prostoru lahko zelo moteč za razne elektronske naprave, kot je recimo računalnik ali radijski in televizijski sprejemnik.
Novejše radijske postaje za daljinsko vodenje, ki so podprte z računalnikom nam omogočajo, da sredinske lege in končne hode servomotorjev nastavimo kar na oddajniku. Čeprav je tak način zelo priročen, pa se kaj rado zgodi, da s temi nastavitvami pretiravamo, kar privede do prevelikih odklonov pri uporabi določenih mešalnikov v oddajniku, ki signale seštevajo. Pri srednji legi (nevtrala) servomotorja mora biti ročica in bovden pod kotom 90°, ter prav tako ročica in bovden na krmilu. Le na tak način bosta oba odklona v skrajni legi enaka. Če ta kot ni pravi, je v eno smer odklon večji kot v drugo. V nekaterih primerih je sicer dobrodošlo, ko želimo takšne razlike v odklonih. Zaradi tega efekta moramo že v osnovi mehansko zagotoviti pravilne kote med ročico in bovdnom.
Vseh nevšečnosti se lahko izognemo z uporabo servo testerja, ki simulira signal za pogon servomotorja. Nanj lahko priklopimo le en servomehanizem, katerega lahko dokončno vgradimo in nastavimo vse hode. Ker ima napravica svoje napajanje, nam ampermeter kaže tudi porabo servomotorja v mirovanju in v gibanju. Primerjanje porabe servomotorja brez obremenitve in z obremenitvijo, nam daje dobro predstavo, ali je povezava med servomotorjem in krmilom narejena pravilno s čim manj trenja. Obenem pa nam daje teoretičen podatek o porabi toka za vsak servomotor posebej, in seštevek vseh porab servomotorjev v modelu določa čas letenja, ki je pogojen s kapaciteto sprejemniškega akumulatorja. To enostavno izračunamo tako, da delimo kapaciteto akumulatorja v mAh s porabo vseh servomotorjev v modelu skupaj. Sicer je ta podatek le teoretični, saj moramo upoštevati, da se servomotorji v letu ne premikajo stalno, poraba pa je odvisna tudi od hitrosti modela in velikosti krmil.
Napravica je zasnovana zelo enostavno in z malo materiala, ki je dostopen in cenen. Ker za svoje delovanje uporablja integrirano vezje si poglejmo kaj le ta zmore in za kaj je namenjen.
Integrirano vezje NE555 
Integrirano vezje se nahaja v ohišju DIL8, kar pomeni, da ima 8 nogic. Je monostabilni multivibrator, ki na izhodu daje impulze točno določenih dolžin, katere določajo RC členi v vezju. 
Na blok shemi vezja lahko vidimo, kako je integrirano vezje zgrajeno. Ima tudi vhod za reset, ki ne deluje takrat, ko je le ta vezan na pozitivno napetost. Uporablja se predvsem pri uporabi vezja za časovne enote. Priložena je tudi predvidena shema okoli tega vezja, kot jo predvideva proizvajalec. 
Vidimo, da je izhodni signal pogojen z dvema uporoma (R1 in R2) in enim kondenzatorjem (C). Razmerja med temi elementi določajo dolžino signala, pavze in frekvence, s katero vezje generira to nihanje. Vsa teorija o tem nam zelo malo pove, kadar želimo s temi elementi doseči točno določene vrednosti signala in pavze. V takih primerih nam pride na pomoč matematika s pripadajočimi formulami.
S temi formulami si lahko natančno določimo elemente, ki nam bodo zagotavljali točno določene impulze. Servomotorji delujejo s pozitivnimi impulzi dolžine od 1,2 µs do 2,4 µs, ter frekvenco okoli 50 hZ. S spreminjanjem dolžine se nekoliko spreminja frekvenca, vendar servomotor tega ne zazna, saj je najbolj pomembna dolžina pozitivnega impulza, po katerem se ravna. V našem primeru se je izkazalo, da ne moremo doseči zadovoljivega pozitivnega impulza zaradi same zgradbe integriranega vezja, zato smo za dolžino uporabili pavzo in signal na izhodu invertirali. Tako smo dobili pravilen signal, ki nam krmili servomotor.
Delovanje vezja
Vezje je identično, kot ga predlaga proizvajalec, le elementi so točno določeni. 
Za pravilen razpon pozitivnih impulzov sta zaporedno vezana dva potenciometra in en trimer. Potenciometer P1 služi kot trimer, P2 pa kot ročica na oddajniku. Izhodni signal peljemo preko upora na tranzistor, ki je preko emiterja vezan na maso, kolektor pa preko upora na pozitivno napajalno napetost. Ko je na izhodu integriranega vezja pozitiven signal se tranzistor odpre in sklene izhod za servomotor na maso. Takrat signala ni, ko pa se tranzistor zapre, pride preko upora pozitivna napetost in na izhodu se pojavi signal. Ta zanka deluje kot inverter, ki obrne negativni impulz v pozitivnega.
Napajanje servomotorja se vrši preko močnejšega upora majhne upornosti, ki služi za napajanje merilnega instrumenta. Na vsakem uporu pride do določenega padca napetosti in to razliko nam potem pokaže merilni instrument. Zaporedno vezan trimer služi le za nastavitev pravilno umerjene skale, ki nam že kaže porabo v mA.
Upor R1, potenciometra P1 in P2 ter kondenzator C2 morajo biti točnih vrednosti, saj je od njih odvisna dolžina potrebnega signala. Tranzistor je lahko katerikoli NPN. Kondenzator C1 je lahko vrednosti od 10 do 100 nF, saj služi le za blokado. Merilni instrument naj ima občutljivost 100 µA, vendar to ni kritično, saj se lahko s spremenjeno vrednostjo upora R2 in trimerja Tr2 še vedno lahko nastavi pravilni prikaz. Lahko pa te elemente tudi izpustite, če ne želite uporabljati merilnika porabe, ali pa uporabite že obstoječ amper meter.
Gradnja
Vezje je zelo pregledno in dokaj veliko, da se ga lahko lotijo tudi začetniki. Ima predviden tudi prostor za pritrditev obeh potenciometrov. Izjedkano ploščico, velikosti 60 x 47 mm, dobro očistimo in zvrtamo luknje. Vrstni red sestavljanja ni pomemben. 
Integrirano vezje je lahko prilotano direktno na ploščico, začetnikom pa priporočam podnožje. Trimerja sta za ležeč položaj, potenciometra pa lahko pritrdite kar na ploščico in primerno zakrivite kontakte. Za vgradnjo v ohišje pa je priporočljivo potenciometra prilotati na zgornjo stran in nato potenciometra priviti na ohišje.
Na izhodne sponke prilotajte originalni priključek za servomotor, kateri se uporablja za podaljške v modelu. Tudi za napajanje uporabite originalni priključek, saj je najenostavneje za napajanje vezja uporabiti kar obstoječo sprejemniško baterijo.
Nastavitev vezja
Vezje priključite na napajanje in priklopite servomotor. Vezje mora delovati že iz prve, le hodi niso še pravi. Da bomo lahko nastavili pravilne položaje ročice na servomotorju, si naredite šablono iz kartona, ki jo pritrdite na servomotor. Tega najprej priključite na DV sistem in si s svinčnikom zarišete srednjo in vse končne lege ročice. Upoštevajte tudi trimer in nastavitev povečanega hoda servomotorja, če vam vaš oddajnik to omogoča. Sedaj, ko imamo točno določene hode, ki jih generira naš oddajnik in sprejemnik lahko umerimo tudi našo napravico. Servomotor priključite na servo tester in oba potenciometra nastavite točno na sredino. S trimerpotenciometrom Tr1 nastavite položaj ročice servomotorja na sredino, kot ste jo zarisali na kartonski šabloni. Ker naše vezje generira nekoliko več hoda, kot pa DV sistem, je najbolje na ohišju pod potenciometer narisati skalo od kje do kje je hod servomotorja aktualen. Ta rezerva je določena predvsem zaradi uporabe različnih servomotorjev. Na sliki se lepo vidi, kakšen hod ima servomotor (graupner) in kakšnega generira naša napravica.
Amper meter je najbolje umeriti z uporabo umerjenega merilnega instrumenta, ki ga vežete zaporedno med pozitivnim izhodom in pozitivnim priključkom servomehanizma. Ta instrument nastavimo na občutljivost do 1A in s trimerjem nastavimo naš kazalčni instrument, da kaže enako vrednost. Ponavadi si moramo narediti tudi novo skalo na kartonu, ki jo vstavimo v ohišje kazalčnega instrumenta.
