V začetku 20. stoletja, po skoraj sto letih, je dr. Gregor Kraškovic dobil vrednega naslednika: dr. Maks Samec, ki je leta 1904 triindvajsetleten doktoriral na dunajski filozofski fakulteti iz naravoslovnih ved in je kasneje utemeljil moderno kemijsko znanost in univerzitetni študij te stroke pri Slovencih, je že od začetka svojega samostojnega dela težil v raziskovalno smer. Možnost za to se mu je najprej odprla na vzporednem področju, v meteorologiji: postal je asistent pri Centralnem zavodu za meteorologijo na Dunaju, oziroma na meteorološki postaji Urania tega zavoda. To ga je privedlo tudi med balonarje, saj so del meteoroloških merjenj izvajali v visokih zračnih plasteh z baloni. Dr. Samec je nadaljeval raziskave o svetlobni intenzivnosti in absorpciji, ki jih je leta 1903 začel prof. Arthur Berson (dvakratni svetovni prvak v višinskih poletih z baloni, leta 1894 z 9150 m in leta 1901 z 10 800 m). Samec je služboval kot meteorolog le v sezoni 1904/05, naslednje šolsko leto je pričel poučevati na eni izmed realk na Dunaju, vendar pa je nadaljeval svoje fizikalne raziskave ozračja in je letal dalje vse do prve svetovne vojne, ko je prešel od balonarjev k letalcem. Avstrijski aeroklub, ki je leta 1912 ponosno navajal, da ne goji balonarstva le iz športnih nagibov, marveč tudi iz znanstvenih, je med zaslužnimi člani te vrste letenja naštel tudi dr. Samca.
Maks Samec je tako nedvomno prvi slovenski in najbrž tudi prvi jugoslovanski letalec, ki je med letenjem z baloni opravljal sistematične znanstvene meritve, čeprav se pri tem ni odrekal športnemu užitku. Ker se je naposled znašel še v vojnem letalstvu, ima njegovo letenje v prvih dveh desetletjih našega stoletja kar troje zanimivih značilnosti.
Z baloni je začel dr. Samec letati morda že leta 1904, nedvomno pa naslednje leto, saj je enega izmed svojih poletov v letu 1905 kasneje nadrobno opisal. Tule povzemamo glavne značilnosti tega poleta, zlasti pa njegovega dramatičnega konca. 9. februarja 1905 je Samec poletel s tovarišem ali tovariši z Dunaja. V jasnem zimskem dnevu jih je veter gnal proti goratemu predelu ob Atterskem jezeru. Ker so do tam iztresli že skoraj ves balast in se je balon spuščal, so morali nujno pristati. Vsa pokrajina pod njimi je bila pokrita z debelo snežno odejo, zaman so se ozirali za kakšnim človeškim prebivališčem. Poleg tega se je veter, ki je v zgornjih plasteh pihal stran od jezera, v spodnjih plasteh preusmeril, tako da jih je nosilo naravnost k jezeru. Da ne bi padli vanj, so pospešili spuščanje tako, da so nekoliko natrgali balonski plašč. Trdo so treščili v zaledeneli sneg, nato pa jih je v norih skokih nosilo prek gladke snežene površine vse bliže k jezeru. Pri tem je iz košare popadalo vse, kar ni bilo posebej pritrjeno, tako tudi vrečke za balast in razni instrumenti. To je nekoliko razbremenilo balon, da se je dvignil in preletel jezero, na drugi strani pa se je košara globoko pogreznila v sneg. Tam so nemočno obtičali, že v mraku pa so naposled le dočakali rešitelje, ki so jih izkopali iz snega. Da pa so lahko rešili še 500 kg težko zračno vozilo, so morali podreti tri drevesa.
Izmed Samčevih balonskih poletov poznamo nadrobneje le takšne, med katerimi so vodili balon drugi, sam pa je opravljal raziskovalno delo. Vendar pa imamo zanesljiv podatek, da si je med številnimi poleti nabral veliko izkušenj, kot spreten tehnik pa jih je tudi koristno uporabljal, tako da so mu priznali usposobljenost za samostojno vodenje balona.
24. maja 1907, ko je bil vodja balona baron Franz pl. Berlepsch, sta se z dr. Samcem dvignila z Dunaja ob 10. uri 40 minut. Veter ju je nosil v smeri proti Budimpešti, ob 12. uri 20 minut je dosegel balon največjo višino 4200 m, nato pa sta se začela spuščati. Po tem poletu je dr. Samec zapisal željo, da bi ponovil merjenje na večjih višinah, vendar pa ni podatkov, če se mu je ta želja uresničila. Eden izmed njegovih kasnejših sodelavcev sicer omenja, da je dosegel tudi 8000 m, vendar o tem ni poznana dokumentacija.
24. maja 1908 se je dvignil ob 11. uri 55 minut, tedaj je upravljal balon dr. Arthur Boltzmann. Veter ju je gnal prek Donave proti severozahodu. Ob 13. uri 17 minut sta dosegla višino 3650 m, nato se je začelo spuščanje. Na obeh poletih je dr. Samec meril svetlobno intenzivnost in prispeval nove podatke k že znani ugotovitvi, da ta intenzivnost praviloma narašča z višino.
25. septembra 1909 je dr. Samec znova poletel za meteorološka ali astronomska merjenja, kot vodji balona pa sta na tem poletu zapisana Eduard C. pl. Sigmund in Wilhelm Hoffory.
25. aprila 1912 je dr. Samec poletel za fizikalna merjenja, vodja balona je bil dr. Eduard Etthofen.
Od vseh Samčevih poletov z baloni poznamo podatke le o naštetih petih. Ohranile so se tudi fotografije, na katerih je posnet slovenski kemik in letalec v košari pod balonom – v vojaški uniformi: lahko da gre za polete še pred izbruhom vojne, ko je bil v letih 1903, 1906 in 1910 kot poročnik na vojaških vajah, verjetneje pa že za fotografije iz vojne.
Leta 1909 je izšel na Dunaju Samčev članek, ki obsega deset tiskanih strani: Teorija in praksa letenja z zračno ladjo (= balonom; v nemščini). Gre najbrž za prvi strokovni članek slovenskega avtorja o balonarstvu, napisan po lastnih avtorjevih izkušnjah. Zato in zaradi splošne zanimivosti ga na kratko povzemamo. Leta 1783 so poleteli prvi baloni s človeško posadko, piše Samec, in že prvo leto sta se pojavila oba sistema, ki sta še vedno v uporabi: baloni na topli zrak potekajo od bratov Montgolfier, na vodik ali kakšen drug plin, lažji od zraka, pa od fizika Charlesa. Fizikalna osnova obeh sistemov je Arhimedov princip – vzgon specifično lažjega telesa v okolju. V zraku bi imel največji vzgon vakuum, vendar je nemogoče narediti dovolj trdno in obenem tudi lahko posodo za izvedbo te zamisli. Preostane polnjenje balona s toplim zrakom ali lahkim plinom.
Samec daje prednost balonu na vodik, ki se v atmosferi lahko dvigne zelo visoko, medtem ko naleti balon na topel zrak prej na neprehodno mejo. Namesto vodika raje uporabljajo gorilni plin, čeprav je specifično težji, zato pa ima druge ugodnejše lastnosti in ga je predvsem enostavneje pridobivati. Balon s 600 m3 prostornine je tedaj tehtal z vso opremo 250 kg, plin v njem pa 54 kg. Ker je bil vzgon takšnega balona 776 kg, je lahko nosil 472 kg tovora. Če sta dobro oblečena člana posadke tehtala 180 kg, je bilo še vedno na razpolago 292 kg nosilnosti za aparate in balast.
Samec obravnava tudi probleme s spreminjajočim se tlakom in uhajanjem plina iz balona, kar je treba izravnavati z izpuščanjem plina oziroma odmetavanjem balasta. Balon je tudi občutljiv za temperaturne razlike med zračnimi plastmi ter za lastno segrevanje, zato njegov navpični let nikoli ni povsem miren in je potrebno stalno ukrepanje posadke. Ker je ocenjevanje dviganja in spuščanja balona brez instrumentov varljivo, je bolje uporabljati višinomer, včasih pa so zanesljivejši papirnati trakovi, obešeni ob rob košare. Nadzor nad premiki v vodoravni smeri ni težaven, dokler je mogoče videti zemeljsko površino. Kadar pa to ni mogoče, se je treba zanesti na kompas in ga primerjati s smerno vrvico, ki se obrača po vetru in kaže smer poleta.
Ni pa vse odvisno le od opreme in njene uporabe, zelo pomembna je tudi fiziološka pripravljenost posadke, opozarja Samec. Nizki poleti, četudi so dolgotrajni, povzročajo v glavnem le utrujenost zaradi neudobne košare. Povsem drugače je na višinskih poletih. Zaradi redkejšega zraka je dihanje hitrejše, pri hitrih spremembah višine se pojavijo bolečine v ušesih, na velikih višinah obraz kar žari, medtem ko udje zmrzujejo. Težave zaradi redkega zraka nastanejo pri večini v višini okoli 5000 m. Zaradi motenj pri dihanju in v krvnem obtoku pride do utrujenosti posebne vrste, ko pomeni že najmanjši gib napor, občuti pa se tudi močna in kar prijetna potreba po spanju. Jed izgubi mik, medtem ko požirek konjaka vsaj za trenutek osveži. V največjih višinah – tu navaja Samec izkušnje tovarišev Bersona in Siiringa na rekordnem poletu do višine 10 800 m – se pokažejo že nevarni znaki višinske bolezni z izgubo zavesti. Čeprav sta imenovana balonarja vdihovala kisik, sta na višini 10 500 m padla v globoko nezavest, iz katere sta se prebudila šele čez tri četrt ure. »Prav vožnja teh dveh znanstvenikov kaže, da je na teh višinah težko ali nemogoče nadomestiti manjkajoči zrak z dovodom kisika,« je zapisal dr. Samec leta 1909 in je obenem pripomnil, da so zaradi teh nevarnosti višinske polete z balonom črtali iz športnega kodeksa.
Samec je v svojem članku opisal tudi pristajanje. Pogled na Zemljo z velike višine moti spremenjena perspektiva, plastičnost reliefa pa se izgublja proti točki neposredno pod balonom, tako da ni lahko najti primernega prostora za pristanek in oceniti prave višine. Zato spuščajo iz balona 100 m dolgo vrv in opazujejo njen dotik. Uporabljali so tudi ladijsko sidro. Ko je košara prvič sedla, se je razbremenjeni balon znova dvignil in potegnil košaro za seboj. To se je lahko nekajkrat ponovilo, če ni bilo mogoče dovolj hitro izpustiti zadostne količine plina. Vse to je bilo še toliko težavnejše ob hujšem vetru; v takšnih primerih izpust plina skozi ventil ni zadoščal in je bilo treba nekoliko načeti balonski plašč. V ilustracijo je Samec navedel lastno, že prej opisano dogodivščino ob Atterskem jezeru.
V sklepu članka iz leta 1909 je dr. Samec razmišljal o prihodnosti balonarstva in nasploh letalstva. Takole je opisal tedanji zgodovinski trenutek: »Medtem ko je nevodljivi prostoleteči balon dosegel višek svojega razvoja, je vodljivi balon pravkar prešel v fazo uporabnosti. Tudi letala so že dosegla posamezne lepe uspehe. Vendar k letenju ne sodi le stroj, ampak tudi krmar.« – Tako je Samec končal svoj članek s poudarjeno humano mislijo.
Prav v letu, ko je izšel na Dunaju Samčev članek, je pristal tudi na slovenskih tleh prvi prostoleteči balon. 5. aprila 1909 se je dvignil na balonu Wien nad Dunaj nadporočnik Ferdinand Richter pl. Burgbriicken, njegov sopotnik pa je bil Alexander Cassione, kasnejši predsednik avstrijskega Aerokluba. Po dvanajsturni vožnji sta pristala pri Kozini na Krasu.
Raziskovalni poleti dr. Maksa Samca
Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.
by
Tags: