Prvo letalo na Slovenskem
Prvo letalo, za katero vemo, da so ga izdelali in preskusili na Slovenskem, so zgradili napredni kovači in kotlarji Bavčarji v zaselku Čohi, kraj Lokavec, občina Ajdovščina. Čas tega poskusa je zgoden: šestdeseta leta 19. stoletja. Da je tam in tedaj prišlo do gradnje letala, morda ni le naključje. Mimo krajev ob vznožju Čavna in Gore je v drugi četrtini 19. stoletja odpiral pota v Trnovski gozd Josef Ressel; tako jim je omogočil hitro gospodarsko rast. Po domnevi prof. dr. Vladimirja Murka je možno, da je izumitelj ladijskega vijaka v tem času gradil in preskušal tudi letalske modele, zagotovo pa je pospeševal gradnjo vetrnih mlinov. Ti so bili koristni zlasti po brezvodnih vrhovih nad Lokavcem, medtem ko so bili zaselki pod njimi bogato preskrbljeni z vodno energijo: skoznje živahno tečeta Lokavšček in Jovšček, ob teh potokih pa je nekdaj stalo prek dvajset žag, mlinov, kovačij in drugih obrtnih delavnic. 
Vsa ta dejavnost je pospeševala izmenjavo blaga in idej, zato so se lokavški mojstri lotevali tudi zahtevnejših del. Tako so kovači Bavčarji delali razne poskuse, pri izdelavi kotlov in drugih osnovnih izdelkov so uporabljali napredno in zahtevno tehnologijo, občasno so se lotevali tudi zapletenih tehničnih naprav, ročičnih mehanizmov, vodnih turbin itd., ob prvih začetkih uvajanja elektrike pa so že razmišljali o lastnem dinamu in električnem mlinu. Zato ne preseneča, da so se – tehnično vešči in navdušeni za vse novotarije – lotili tudi gradnje letala.
O Bavčarjevem letalu obstajajo le zapisi ustnega izročila, zato nadrobnosti niso znane. Vsekakor je šlo za letalno napravo, težjo od zraka, zgrajeno iz ogrodja, prekrito s platnom; navedba, da se je tresla, čeprav ni hotela v zrak, pa daje misliti, da je morda šlo za neke vrste pogon, ki pa ni bil motoren – preostaja le, da ga je poganjal voznik, kajti izročilo je trdno v tem, da je šlo za pravo letalo, ki naj bi poneslo človeka, in ne za model.
Najzanimivejše ustno izročilo so prispevali:
– Terezija Čopič, rojena 1. 1856 pri Čohih, edina priča o Bavčarjevem letalu, ki je pripovedovala neposredno po spominu na lastno mladostno doživetje. Ko ji je bilo sedem ali deset let (1863-1866), je na Preki pri Čohih gledala »tisti stroj, ki se je sicer tresel, ni pa se dvignil od tal«.
– Janez Žigon, rojen okoli 1877, je vedel o Bavčarjevem letalu le iz pripovedovanja starejših. Tako je izvedel, da je bilo prekrito z rjuhami. Ko so ga postavili vrh malega strmega travnika na Preki na vzhodni strani vasi ter spustili po strmini, se ni hotelo dvigniti.
– Jožef Slokar, rojen l. 1890, Slokarji 163, je prav tako slišal od starejših ljudi, da so Bavčarji preskušali letalo na Preki pri Čohih, da pa se ni hotelo dvigniti od tal.
– Franca Bavčar, rojena 1897 pri Čohih, v hiši kovačev Bavčarjev, je povedala, da so njeni predniki – »od starega očeta bratje« – naredili nekakšno »jadro«. Na vprašanje, kaj je bilo »jadro«, je pojasnila, da letalo, vendar takrat še niso poznali te besede. Ni vedela, če je letelo, mnenja pa je bila, da nekoliko najbrž že, če ne, ga ne bi bili nesli pokazat celo v Mantovo. Domačini so se »jadru« posmehovali, zato se v hiši kasneje o tem ni govorilo; za stvar tako ni izvedela od očeta, ampak od starega očeta Franceta.
Da bi zabeležil še kakšen drobec ustnega izročila in bi bilo tako lažje rekonstruirati celovito predstavo o Bavčarjevem letalu, se je Sandi Sitar pozimi 1982 podal v Čohe. V hiši Lokavec št. 189, ki stoji na mestu prvotno mnogo manjše Bavčarjeve domačije, se je zamenjalo od takrat že več generacij; prav zaradi posmeha neuspelemu poskusu njihovih prednikov v tej hiši niso radi omenjali letala in zato se je ustno izročilo tu, kjer bi ga najprej pričakovali, pretrgalo in pozabilo. Toliko več pa sta vedela povedati Anton in Marija Slokar, Lokavec 199. Leta 1899 rojeni Anton je delal v fužini pri Bavčarjih, l. 1901 rojena Marija, z dekliškim priimkom Čoha, pa je hči Ivane Bavčar, potomke graditeljev letala. Pripovedovalca sta bila tako pravšnja, zato je tudi njuna pripoved izpolnila zapisovalčeva pričakovanja. Začela jo je Marija Slokar, ki je poudarjala predvsem zabavni del zgodbe, je pa tudi večkrat omenila, da je imelo letalo jadro, ne da bi znala pojasniti, ali je s tem mišljeno krilo, del pogonske naprave ali celo letalo.
Glavno besedo je nato prevzel Anton Slokar, njegova žena pa ga je iz ozadja občasno, a pomembno dopolnjevala. Iz takšnega pripovedovanja je nastal po očiščenju mnogih ponovitev in kronološki ureditvi tale zapis:
»Letalo je bilo. Ne, nisem ga videl, to je bilo prej, že pred nami. Tega je 150 let. To sem slišal od starih, ki so tako pravili.
Ti stari, ki so to delali, so bili strokovnjaki. So bili še drugi, od drugod, tisti so bili učeni. Delali so, da bi šlo v left aeroplan. Niso delali v kovačiji, ampak na kašči, doma, skrito. Takrat še ni bilo aeroplanov, oni so hoteli biti prvi.
Napravljeno je bilo, dvignilo se pa ni. Zadaj, za hišami, za vasjo je bilo. Je bila tisti bat strašna stvar. Železno je bilo, ampak na lahko narejeno. Rjuhe so bile nategnjene, toda vzdigniti se ni hotelo, ker ni bilo motorjev.
Vsi muli so šli, pejmo, bomo videli. Še drugi so prišli in gledali, kdaj se bo dvignilo. Ne, ni se dvignilo, ni ratalo. Seveda, v načrtu je bilo, da bi neslo človeka. Če bi šlo, bi bil patent. Tako pa je šel ,patent’ v grapo. Tam je naredil konec.«
Takšna je pripoved o Bavčarjevem letalu. In kdo so bili njegovi graditelji? V krstnih knjigah lokavške župnije so tedaj zapisani naslednji moški Bavčarji: Janez (41-44 let), Jože (39-42), Andrej (36-39) in Franc (34-37). Njihova starost je izračunana po času letalskega poskusa v Lokvah (1863-1866). Z njimi se začne zgodovina slovenskega letalskega graditeljstva.
Da pa bi si o Bavčarjevem letalu lahko ustvarili čim ustreznejšo predstavo, je ob zbranem gradivu iz ustnega izročila nujno upoštevati še primerjalne podatke iz sočasnega dogajanja v svetu. Letalne naprave v šestdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bile zrele za letenje. Njihovi snovalci in graditelji so se zgledovali pri pticah in drugih letečih živalih, dovoljevali pa so si najrazličnejše prikrojitve in fantazijske predelave; manj vezanosti na biološka izhodišča je bilo pri poskusih s helikopterji, zato se je tu na splošno uveljavljala naprednejša tehnična misel. Za idejo o drsnem poletu letala s togimi krili je bilo še nekoliko prezgodaj, Otto Lilienthal jo je uresničil četrt stoletja kasneje. Zato si tudi Bavčarjevega letala ne gre predstavljati kot napravo za drsno letenje, kar bi bilo mogoče povzeti iz nekaterih nadrobnosti v pripovedi – imeti je moralo nekakšen pogon, in ker ustno izročilo trdi, da je bilo brez motorja, preostane mišični pogon. To obenem potrjuje, da je šlo za pravo, človeškemu letenju namenjeno napravo, in ne zgolj za model. Tako bi v primeru uspešnega poskusa poganjalec postal tudi prvi slovenski letalec.
Za natančnejšo rekonstrukcijo tehnične izvedbe in še posebej pogona pa nam manjkajo potrebni podatki. Tako preostane le domneva, da je s platnom prekrito ogrodje bolj ali manj poenostavljeno posnemalo oblike in funkcije iz živalskega letečega sveta. V tehničnem pogledu je utegnilo biti naprednejše, če so se graditelji zgledovali pri njim poznanih pasivnih aerodinamičnih napravah, predvsem po ladijskih jadrih (v pripovedih o letalu je jadro večkrat omenjeno) in vetrnih mlinih (»jadro« je lahko lopata oziroma krilo vetrnega kolesa).
