Modelarstvo 2R FLY

Program za določanje težišča klasičnega modela

Večina modelarjev svojemu novemu modelu določa težišče po občutku. Obstaja prepričanje, da je težišče modela na prvi tretjini globine krila, žal pa ta trditev ne drži, čeprav je v večini primerov res, da se težišče nahaja blizu te točke. Taka določitev težišča se v večini primerov lahko konča z lomom modela ob prvem poletu.
Kupljeni modeli imajo v navodilih že določeno točko težišča, tako da pri prvih poletih ni presenečenj. Vsekakor pa je treba težišče nekajkrat popraviti, da se model res vede tako, kot modelar želi. Želja vsakega modelarja je, da je težišče že takoj na pravem mestu in nam model že ob prvem poletu lepo leti.

Določanje težišča je kar dolg proces, predvsem pri modelih, ki imajo krila sestavljena iz več segmentov. Ročno je treba narisati in na ta način določiti aerodinamične točke vsakega segmenta posebej in to potem preračunavati, da se dobi aerodinamični center celega krila. Enak postopek se mora ponoviti na višinskem stabilizatorju, ter nato določiti ročico med krilom in višinskim stabilizatorjem. Ti podatki že zadostujejo, da se lahko izračuna težišče.
Vsak izračun težišča vsebuje tudi faktor stabilnosti oz. statično mejo težišča. To je razdalja v kateri se lahko težišče premika naprej in nazaj, da je model še vedno dinamično stabilen. Hitri in zelo prodorni modeli imajo težišče pomaknjeno zelo naprej v tem obsegu, medtem ko akrobatski modeli zahtevajo težišče pomaknjeno zelo nazaj. Za določanje te meje je treba ročno narediti kar nekaj izračunov, da se lahko določi pravo težišče modela.

Prav zaradi dolgega procesa ročnega določanja težišča, sem se odločil za izdelavo programa, ki vse te izračune naredi sam. Na spletu sicer obstaja veliko podobnih programov, katerih rezultati se nemalokrat razlikujejo med seboj. Dolga leta sem preizkušal in primerjal programe med seboj, ter na koncu sestavil program, ki mi daje pravilne rezultate.
Pri programiranju sem naletel na težavo pri različnih krilih, saj so krila lahko sestavljena iz enega ali več segmentov in tako tvorijo različne oblike. Težavo sem rešil tako, da sem naredil štiri samostojne programe, ki obravnavajo eno, dva, tri ali štiri segmentna krila. Na ta način je končni rezultat brezhiben.

Uporaba programov

Uporaba je dokaj enostavna. V svetlo rdeče označena pola na levi strani vnesete dimenzije modela. Za lažje vpisovanje podatkov so poleg tudi opisane razdalje, ter dodane oznake, ki se nahajajo tudi na risbi. S pomočjo kotiranih puščic na risbi boste na enostaven način lahko določili dimenzije posameznih segmentov.

Učinkovitost stabilizatorja

Pri vseh programih se upošteva tudi lega višinskega stabilizatorja glede na krilo (E) v vzdolžni osi. Ta je pomembna predvsem zaradi toka zraka za krilom, ki ima smer navzdol ter glede na lego višinskega stabilizatorja temu tudi različno spreminja dinamični vpadni kot in s tem učinkovitost stabilizatorja. Za lažje razumevanje so na risbi narisani različni tipi letal, ki imajo tudi različno postavljen višinski stabilizator. Poleg risbe je podana tudi vrednost učinkovitosti stabilizatorja.

Statična meja

Za stabilno letenje modela se mora težišče CG nahajati pred nevtralno točko NP, z varnostnim faktorjem imenovanim statična meja CG1. Ta se odraža v odstotkih srednje aerodinamične tetive krila mac. Za dobro stabilnost v letu mora biti statična meja v razponu med 5 do 15%. Sicer v grobem delimo tri skupine; 15, 10 in 5%, vendar pa je smiselno to določiti na nekem že strimanem modelu, ki ima težišče že na pravem mestu. Na tak način si določimo svojo vrednost, kakršno smo navajeni.
Z vnosom teh podatkov, nam program že takoj določi točko težišča, ki se meri od prvega roba krila v korenu. Za tiste, ki jim je pomembno le težišče modela, je ta podatek poudarjen z rdečim poljem. Nad njim se nahajajo še ostali izračunani podatki, ki bodo mogoče tudi zanimivi za bolj izkušene modelarje, obenem pa so nujno potrebni za izračun težišča.

Dvokrilni modeli

Za določanje težišča dvokrilnega modela je postopek določanja težišča enak kot pri enokrilnem, le da se upošteva tloris obeh kril kot eno krilo.

Če te dimenzije prenašamo iz narisanega načrta, potem je to dokaj enostavno. Mogoče malo več časa potrebujemo za določanje dimenzij dvokrilnika, ki je že zgrajen. Pri tem primeru je najbolje model postaviti vodoravno na večji kos papirja in s trikotnim ravnilom določiti pravi tloris obeh kril.
Pri modelih, ki imajo eliptična ali zaokrožena krila lahko krilo poenostavimo na več trapezov. Pri tem mora biti površina trapezov čim bolj enaka površini eliptičnega krila. Pri zaobljenih zaključkih kril prav tako poenostavimo obliko v trapez.

Model z enodelnim krilom

Model z dvodelnim krilom

Model s trodelnim krilom

Model s štiridelnim krilom

Objave iz iste kategorije:


Posted

in

by

Tags: