Nesreča Edvarda Rusjana v Beogradu

Jože in Edvard Rusjan sta dočakala Novo leto 1911 v Gorici. Edvard je tedaj še zadnjič letel na Rojah z Edo VII, silvestroval je v slovenskem Trgovskem domu. Bil je dobre volje, pa vendar – kakor da je prišel po slovo: od domačih, dragih, rojakov, svojih goriških letal in mladostnih načrtov.Padanje letala
3. januarja sta Mercep in Edvard Rusjan odpravila letalo na odprtem železniškem vagonu iz Zagreba v Beograd. Avstrijska carina jima je delala težave, morala sta položiti 1200 din. Med vožnjo je letalo pokrilo za pet prstov snega. 5. januarja sta prispela v glavno srbsko mesto tudi družabnika. Beograjčani so ju že pričakovali: časopisi in lepaki so naznanjali, da bosta Slovenec Rusjan in Srb Mercep letela vse tri dni pravoslavnega božiča, 7., 8. in 9. januarja, in da je pokroviteljstvo nad letenjem prevzel prestolonaslednik Aleksander. Rusjan je bil tretji pilot, ki je letel v Beogradu; pred njim sta pokazala nekaj letenja Simon in Maslenikov leta 1910, za njim pa sta letela Čermak na Bloudkovi Libeli leta 1911 kot peti pilot in Vidmar leta 1912 kot sedmi. Ker je Edvard nastopil po dveh tujih pilotih kot prvi domači letalec, je vladalo za njegove polete še posebno zanimanje. Vendar pa je bilo vreme tiste dni v Beogradu kaj malo primerno za letenje: sneg, zlasti pa veter sta grozila, da s prireditvijo ne bo nič.Razbitine letala po padcu na železniški nasip pod Kalamegdanom
Mercep in Rusjan sta se naselila v hotelu Balkan, a kadar nista imela drugih obveznosti, sta se najraje zadrževala pri družini Prvulović, Mercep zato, da bi se pogovoril s starim prijateljem, Edvardu pa je bila všeč njegova hči Danica, s katero je plesal in se veselil še na večer pred usodnim letenjem.
Organizacija letenja v Beogradu je bila v vojaški oskrbi, za brezhiben potek prireditve je bil zadolžen vojni minister Ilija Gojković. Ta je v petek, 6. januarja, sprejel Mercepa in Rusjana ter se je pogovarjal z njima o letalstvu nasploh ter o njunem letalu še posebej. Srbija je pričakovala skorajšnjo vojno na Balkanu, zato je hotela opremiti svojo vojsko tudi z letali. Mercep si je obetal naročila; Rusjanovi poleti naj bi bili predvsem prikaz vzorčnega letala iz njegove delavnice in uvod v poslovno sodelovanje, ki je zagrebškega poslovneža od vsega najbolj zanimalo.Razbitine letala
V soboto, 7. januarja, je Mercepa in Rusjana sprejel srbski kralj Peter. Zanimale so ga razne nadrobnosti o njunem letalu in je z veseljem ugotovil, »da imajo Jugoslovani dva tako izvrstna aviatika« (po tedanjem zapisu v Soči). Tega dne bi bil moral Edvard že leteti, toda zaradi neprimernega vremena so letenje odpovedali.
Tudi v nedeljo, 8. januarja, veter ni popustil in z letenjem spet ni bilo nič. Edvard je postal nemiren, in čeprav je v zadnjem pismu domačim pisal, da ne bo na vsak način tvegal svojega življenja, je novinarjem govoril drugače. Mercep, ki si je obetal od uspešnega letenja v neugodnih vremenskih razmerah še zanesljivejši poslovni uspeh, mu naslednji dan ni prepovedal letenja. In tako je prišlo 9. januarja 1911 do usodnega Rusjanovega poleta.Rusjanov pogreb
Mercep se je z organizatorji že konec decembra l. 1910 dogovoril, da letenje ne bo na Banjici dokaj daleč ven iz mesta, kjer sta bili prejšnji letalski prireditvi, ampak kar v spodnjem mestu, blizu sotočja Save in Donave. Odtod je nameraval Edvard leteti do sedanjega železniškega mostu čez Savo med Beogradom in Zemunom, Pod Kalemegdanom se je kljub slabemu vremenu zbrala dokaj številna množica, ki je začela vzklikati Rusjanu in Mercepu, ko sta se okoli desetih pojavila ob letalu. Edvard je skrbno opravil vse potrebne priprave, preskusil motor, nato pa si je oprtal krmilno vezje. Rusjanov pogrebPo običajni kratki zaletni razdalji, tudi tokrat ne daljši od 30 m, se je Mercep – Rusjanovo letalo dvignilo v zrak in hitro pridobivalo višino. Doseglo je okoli 100 m in se usmerilo proti toku Save. Že na tem delu poleta je bilo mogoče opaziti, da se veter občasno nevarno poigrava z letalom, a Rusjan ga je zanesljivo vodil. Množica je bila navdušena, takšnega poleta v Beogradu še ni bilo, in zato ploskanja, mahanja z robci in pokrivali ter vzklikanja ni hotelo biti konec. Rusjan je dosegel drugi, tedaj avstrijski savski breg, in je tu obrnil ter se usmeril nazaj proti kalemegdanski trdnjavi. Že se je bližal vzletišču in se je spustil na 20 m, ko je letalo vztrepetalo zaradi silnega sunka vetra. Vezi so se potrgale, levo krilo se je zlomilo, nekateri so videli, kako se je pilot obupan prijel za glavo in letalo je strmoglavilo na železniški nasip pod kalemegdanskim obzidjem ter pokopalo pod seboj pilota.Napis na spomeniku
Nastala je splošna panika, ljudje so bežali s kraja nesreče, le manjši del množice se je zgrnil k ruševinam letala, izpod katerih so potegnili smrtno ranjenega Edvarda. Položili so ga na plašč, ki si ga je slekel neki narednik. Smrtni boj je trajal morda deset minut; zdravnik, ki je prišel čez četrt ure, je lahko ugotovil le še smrt. Truplo so prepeljali v kirurgično bolnišnico. Edvard je imel trikrat zlomljeno hrbtenico, rani na tilniku in senceh, krvavel je iz nosu, ust in ušes. Zdravniki so menili, da ga ni usmrtil sam padec, ampak mu je usodne poškodbe zadal motor, pod katerim se je znašel ob padcu.
Tragična vest se je hitro širila. Mercep je poslal v Zagreb telegram: »Živim, toda raje bi umrl z Rusjanom.« V Gorici je obupana Rusjanova družina sprejemala številna sožalja. Jože ni mogel obvladovati svoje žalosti. Ena od sestra se je z možem napotila v Beograd in se je udeležila pogreba. Slovensko, hrvaško ter srbsko časopisje je več dni posvečalo osrednjo pozornost Rusjanovi nesreči. Slovenski Ikar je bil prva žrtev letenja v letu 1911 in 34. na svetu od Lilienthalove smrti.Rusjanov grob
Sprva so nameravali prepeljati Edvardovo truplo v Gorico, potem pa so mu Beograjčani priredili veličasten pogreb, ki je s poudarjanjem slovensko – srbskega bratstva prerasel v politično manifestacijo. Več deset tisoč ljudi je stalo v špalirju ali šlo za sprevodom. Ko se je mrtvaški voz ustavil pred hotelom Moskva, je z balkona spregovoril dramatik Branislav Nušić: »Pusti in temni oblaki so se zgrnili nad našo domovino in ti si, moj sokol, hotel poleteti v te oblake … Krvava so obzidja našega beograjskega mesta, in ti si jih hotel, junak moj, orositi s svojo krvjo! Hotel si, da v morje krvi, prelite za svobodo, priliješ še svojo kri za kulturo …!« Dr. N. Zupančič, ki se je poslovil od pokojnika v njegovi materinščini, ko so položili krsto na mrtvaški voz, pa je že imenoval Rusjana slovenskega Ikarusa in ga postavil ob zgodovinski osebnosti Ulrika Celjskega, ki so ga v Beogradu umorili leta 1456, in Jurija Vego, ki se je leta 1789 pod Laudonovim poveljstvom boril za Beograd z njegovimi takratnimi turškimi okupatorji.Spomenik Edvardu Rusjanu v Novi Gorici
Edvarda Rusjana so pokopali na novem beograjskem pokopališču, parcela 15, grob 343. Ostanke njegovega letala so razgrabili za spominke, nekaj jih je sedaj v zbirki letalskega muzeja v Beogradu. Neposredno po Edvardovi nesreči je stekla nabiralna akcija za njegovo družino in kralj Peter je prvi prispeval 500 din v zlatu. Do konca januarja se je nabralo 5000 din. Stekla je še druga nabiralna akcija – za postavitev Rusjanovega spomenika. Najprej sta v ta namen prispevala beograjska trgovca Talvi in Mandilović, v prvem zanosu so nameravali postaviti celo dva spomenika: reliefno ploščo, delo kiparja Pera Konjareka, z Rusjanovim portretom in zrakoplovnimi emblemi, ki bi jo vzidali na kraju nesreče, drugi spomenik, polno plastiko, pa bi postavili na grob. Kasneje je industrialec Bertoto izdelal projekt za spomenik ob Savi, na katerem naj bi se bronasti Edvard, naslonjen na letalski motor, boril z ogromnim orlom. Po prvi svetovni vojni so namensko zbiranje sredstev obnovili, vendar Rusjan v Beogradu, kjer ima skromen grob, vse do danes še ni dobil spomenika. Postavili so mu ga – veliko betonsko ptico kiparja Janeza Lenassija – v Novi Gorici, kolikor mogoče blizu Gorice in Roj, krajev, ki sta tudi po drugi svetovni vojni ostala onstran državne meje.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Objave iz iste kategorije: