Modelarski začetki
Že naši prvi pionirji so se uvajali v letalstvo praviloma prek modelarstva. S tem naj bi na Slovenskem začel Josef Ressel okoli l. 1832, ko je gradil cesto v Trnovski gozd. Med ljudstvom naj bi si bil tako pridobil glas o čarovništvu, napredne kovače Bavčarje pa naj bi bil s svojim zgledom trideset let kasneje spodbudil h gradnji prvega letala.
Domneva je možna, ni pa dokazana. Podobno, le z veliko večjo mero verjetnosti, velja za začetke staroste slovenskega letalskega pionirstva, V. M. Živica. Ni dvoma, da je začel z opazovanjem in proučevanjem ptičjega letenja. Verjetno je v tej fazi poskušal graditi tudi modele, in to kot ulite po ptičjih oblikah, zaradi česar jim je tudi pravil »kalupi«. Pri tem je moral spoznati, da za uspešno letenje ni mogoče niti potrebno posnemati delovanje ptičjih kril – dovolj je na tehnično poenostavljen način doseči enak učinek (zgostitev zraka pod krilom). Tako je zamahovanje zamenjal s kroženjem kril. Do te faze je moral priti najkasneje leta 1893, da je tedaj prevzel Wellnerjevo tehnično rešitev takšnega letenja. Poslej se je omejil na razvoj nosilnega rotorja na vodoravni osi. Konec leta 1909 je model takšnega rotorja že uspešno prikazal na predavanju v Trstu. Vse do konca nato ni prešel faze modelnih poskusov, tako da je praktično ostal vse življenje »modelar«.
Iz lastnega poročila bratov Rusjan ugotavljamo, da sta zgradila svoj prvi leteči letalski model leta 1900, ko je bilo Jožetu 16 in Edvardu 14 let. Njuno enokrilno letalce je poganjal zračni vijak na urno vzmet. Uspešni poleti tega modela so ju tako navdušili, da nista več dvomila o tem, da bi na podoben način lahko zgradila tudi pravo letalo. Tega sta zgradila šele osem ali devet let kasneje, v vmesnem času pa sta nedvomno naredila še marsikateri model, enokrilnega in dvokrilnega.
Leta 1903 se je ukvarjal z modelarstvom že tudi tedaj sedemnajstletni dijak celovške realke Jože Zablatnik, kasnejši znameniti pilot in graditelj letal. V družbi z Josefom Micklom, ki je tudi postal poklicni letalski konstruktor, in še enim sošolcem je naredil model nekakšnega zmaja, ki so ga v okolici Celovca potegnili v zrak v avtomobilski navezi, z dosežene višine pa bi bil moral prosto drsno leteti. Poskusi niso bili povsem uspešni, pa vendar prvi te vrste v tem delu takratne Avstro-Ogrske.
Stanko Bloudek je leta 1906 kot šestnajstleten dijak bral o uspehih bratov Wright. Takoj se je lotil izdelave letalskih modelov. Brez informacij se je lotil dela kar po lastni predstavi. Ti modeli še niso leteli, vendar mu to ni vzelo volje. Pričel je proučevati ptičje letenje in je seciral golobe, da bi si pojasnil zgradbo in delovanje njihovih kril. Na podlagi teh opazovanj je zgradil nov model in dosegel uspeh – model je letel. Nato mu je prišla v roke slika Wrightovega letala. Presenetilo ga je, da je dvokrilec. Zaradi perspektivne spačenosti je s slike napačno ocenil vitkost kril. Naredil je nov model z dolgim in ozkim krilom. Model je lepo letel in to mu je še potrdilo, da je na pravi poti. Ko je pozneje bral v časopisu o pogonu z gumijasto pletenico, je opremil svoj model s takšnim motorjem in dosegel še boljši rezultat. Naredil je več podobnih modelov in vsi so leteli. Modelarstvo ga je nato spremljalo še desetletja, ko je gradil prava letala, in tudi pozneje, ko je s to dejavnostjo prenehal.
Jeseni 1906 je prišel na Dunaj Franjo Bratina in se je vpisal na pravno fakulteto. Toda na pobudo strica Jakoba Štruklja, ki so ga imeli mnogi za čudaka, bil pa je nadarjen izumitelj in predvsem navdušenec za vse novo v tehniki, se je začel kot samouk ukvarjati z letalstvom. Za začetek je prebral vso dosegljivo literaturo. O letalstvu in še posebej o letenju živali. Leta 1907 je začel izdelovati leteče modele, deloma skupaj s stricem, ki se je s to dejavnostjo ukvarjal že prej. Prava ni Bratina nikoli končal, dandanes pa ima mesto med slovenskimi letalskimi pionirji.
Pavel Podgornik
Posebno mesto med slovenskimi modelarji v zgodnjem pionirskem obdobju gre po pomembnih dosežkih Pavlu Podgorniku, ki je kot študent tehnike na Dunaju že leta 1908 zmagoval na modelarskih tekmovanjih. Vsaj v tem letuje tudi sodeloval z F. X. Welsom pri razvoju in poskusih motorizacije letečega krila. Novembra leta 1909 – še pred prvimi Rusjanovimi poleti – ko je sodeloval z Etrichom pri začetnem razvoju letala taube, je objavil pri reviji Flug- und Motor-Technik na Dunaju knjižico Der Bau von Flugmodellen – Gradnja letalskih modelov. Ilustrirana brošura je bila namenjena predvsem mladini; vsebovala je navodila za izdelavo letalskih modelov, primernih za začetniško samogradnjo; to je prvo takšno delo, ki ga je napisal (v nemščini) slovenski avtor.
V sloviti Knjigi o letenju (Bucp. des Fluges), ki je izšla v letih 1911-12 v treh zvezkih in je dandanes eno temeljnih del za študij razvoja letalstva, je med sodelavci glavnega avtorja Hermanna Hoernesa v vseh treh zvezkih naveden tudi Pavel Podgornik, označen kot inženirski kandidat in s psevdonimom Paul Hermuth. V drugem zvezku je njegovih 32 bogato ilustriranih knjižnih strani. Redakcija tega zvezka je bila sklenjena v začetku leta 1911, tako da je Podgornikov prispevek iz leta 1910 in je zaradi časovne bližine nedvomno tudi vsebinsko blizu brošuri iz leta 1909, le da je tu pred navodili za modelarjenje samostojno poglavje o zgodovini letalskega modelarstva. V njem avtor opisuje, kako je modelarstvo odpiralo pota razvoju letečih naprav, težjih od zraka. Posebej piše o modelih običajnih letal, mahokrilcev in helikopterjev. Zgodovino prvih začenja z letom 1843, ko sta Henson in Stringfellow naredila svoj prvi model. Nadaljuje z opisi modelov, ki so jih gradili Jullien (1858), Wenham (1866), Penaud (od 1870), oriše razvoj Kressovega modelarstva, omeni Phillipsov mnogolamelni model iz leta 1893 in Langleyeve poskuse z modeli od leta 1896. O mahokrilnih modelih zapiše, da o njih poročajo že v starem in srednjem veku, resni poskusi pa so se začeli leta 1870. Posebej omenja naslednje izdelovalce mahokrilcev: Trouveja, Tatina, Hargrava in Kressa. Pri helikopterjih začne z Leonardom da Vincijem, nato pa našteje kar petnajst graditeljev tovrstnih modelov od Launoya in Bienvenuja leta 1784 prek Kressa (1895) do Cornuja (1908). Med graditelji helikopterskih modelov omeni tudi avtorja Knjige o letenju H. Hoernesa. Slikovno gradivo k temu delu članka vsebuje tudi slike letalskih modelov z londonske in pariške razstave.
Po zgodovinskem pregledu letalskega modelarstva preide Podgornik k poglavju, ki naj bi bilo po njegovih besedah bralcu v pomoč, če se bo sam lotil izdelovanja modelov in poskusov z njihovim letenjem. Ob ugotovitvi, da je o tem le malo literature, takole opredeli letalske modele: to so v zmanjšanem merilu izdelane kopije velikih naprav in imajo vse njihove dele, pomembne za letenje. Razlikuje med modeli običajnih »zmajastih« letal, helikopterjev in mahokrilcev; odloči se, da bo obravnaval le prve, ker drugim še manjka stabilnosti, tretjim pa zadosten vzgon. Pravi, da bi bilo za razgibano ozračje najprimerneje graditi velike modele z razpetino 2-5 m, v mirnejšem zraku pa zadošča razpetina pol metra. Modeli morajo biti čim lažji, njihov čelni upor naj bo čim manjši, da pa bi bili dovolj trdni, morajo biti grajeni iz prožnega materiala. Kot material navaja lesene letvice, zlepljene ali spojene s primerno preoblikovanimi koščki cevk, za prekritje svetuje svilen papir. Od orodja pride poleg raznih klešč najbolj prav dober nož. Ko piše o letalskih modelih, misli vselej na gumenjake; motor sestoji iz dveh prepletenih gumijastih vrvic, zračni vijak je najbolje izrezljati iz lipovine. Pred poletom je potrebno letalo uravnotežiti in preskusiti najprej brez motorja v drsnem spustu, in šele ko to uspe, startati z navitim motorjem iz rok, z mize, morda tudi s katapultom. Pravi, da sam izdeluje modele, ki pri razponu pol metra tehtajo le 12 do 15 g. Če motor deluje 10 do 15 sekund, lete 30 do 40 m daleč.
Ob koncu svojega sestavka opisuje Podgornik lastne izkušnje z modeli letal antoinette, bleriot, curtiss, farman, grade in objavlja njihove fotografije. Zvest svojemu prepričanju, da je letalsko modelarstvo predvsem gradnja maket pravih letal, posebej obravnava odnose med različno velikimi modeli istega tipa letala in med modeli ter pravim letalom. Pri tem ugotavlja, da narašča teža modelov s tretjo potenco linearnih razsežnosti, moč motorja pa tudi s tretjo potenco debeline gumijaste vrvice, torej proporcionalno. Hitrost letenja pa narašča s kvadratnim korenom linearne povečave modela. Veliki modeli se v bistvu ne razlikujejo od letal, ki lahko nosijo človeka. Že od Kressa grade vsi letalski tehniki modele, da bi si pridobili z njimi izkušnje za gradnjo prvih letal. Modeli so le predstopnja na tej poti, sklene svoj zapis Pavel Podgornik alias Paul Hermuth. Za letalsko modelarstvo kot samostojno in enakovredno letalsko panogo je bilo tedaj še prezgodaj.
Ko je Podgornik leta 1910 pisal svoj prispevek za Knjigo o letenju, je sodeloval z Etrichom, pred tem pa z Welsom. Tako je imel možnost, da je »modelarstvo kot predstopnjo pri gradnji pravih letal« lahko uresničeval tudi v praksi. O letalu taube, katerega nastajanje je doživljal pri Etrichu, v tem pisanju še ni sporočila. Zato pa lahko beremo o Etrich-Welsovem letečem krilu, da je edina ploskev, ki stabilno leti brez dodatnih krmil. Podgornik pa je tedaj že videl dlje od brezrepca, razvitega po obliki semena zanonije: poznal je Bernerjev hiperbolični paraboloid, edino dotlej obstoječe krilo, ki je letelo z vijačnim pogonom stabilno in naravnost tudi s popolnoma oglato geometrijsko obliko, brez nazaj segajočih koncev, kot jih je imelo Etrich-Welsovo leteče krilo. Podgornik torej ni le posnemal v pomanjšanem merilu in gradil po tujih načrtih, marveč je na podlagi svojih in tujih izkušenj ter ob študiju zgodovine in sodobnih dosežkov snoval dalje.
