Minima – Svep

Leto izdelave: 1939
Konstruktor: dr. ing. Anton Kuhelj
Konstrukcija: lesena
Razpetina: 7,78 m
Dolžina: 5,48 m
Višina: 2,12 m
Motor: Kolben danek praga B
Moč motorja: 39 KM
Površina kril: 10,05 m2
Masa praznega letala: 240 kg
Največja masa: 400 kg
Profil krila: RAF 48/RAF 38
Največja dosežena hitrost: 167,4 km/h
Namen: šolsko motorno letalo

Minima je bila naslednica športnega letala Tse-tse, pri kateri naj bi dr. ing. Anton Kuhelj upošteval vse izkušnje s prvim prototipom, uporabil zanesljivejši motor, poleg tega pa naj bi pri njej odpravil še eno pomanjkljivost, ki je bila po Kuhljevem prepričanju najbolj kriva, da je imel Tse-tse tako skromno največjo hitrost, saj so namesto načrtovanih 170 km/h namerili le 158.

Minima, naslednjik Tse-tseja (Vir: Tim, 6, 2011),

Kuhelj se je namreč s svojim sodelavcem, inženirjem Bojanom Devetakom, na svojo pest lotil projektiranja povsem novega krila brez galebjega loma, brez zajetnega prehoda v trup in brez eliptičnih koncev, trup pa naj bi imel normalno širino.
Za novo letalo je Devetak narisal že prve načrte, vendar je Kuhelj po pogovorih s Petrom Hribarjem naposled le privolil v manj radikalen razvoj Tse-tseja, ki pa se je še vedno toliko razlikoval od predhodnika, da je dobilo ime SVEP Minima.

Projekcije letala Minima (Risba: Anton Pavlovčič).

Osnovna sprememba je bila v profilu krila (RAF48 in RAF38), ki je v srednjem delu omogočal za deset centimetrov tanjše krilo kot NACA230, kar je ugodno vplivalo na zmogljivosti letala.
Krilna nosilca sta bila izdelana v enem kosu, medtem ko je bilo prej mogoče konca sneti. Podvozje je imelo blaženje iz gumijastih ploščic in večja kolesa. Višinsko krmilo je postalo precej manjše in ga je s trupa prestavil na smerni stabilizator.

Minima v gradnji pri Petru Hribarju v Ljubljani (Vir: Letalstvo in Slovenci).

Kabina je bila še vedno enako tesna kot pri Tse-tseju, zato je bilo treba ročico za plin umakniti v levo krilo, na desni strani pa je Kuhelj predvidel prtljažni prostor.
Letalo je imelo za tiste čase precej popolne inštrumente. Novost je bila tudi v kolesnih zavorah, ki so precej olajšale vožnjo in usmerjanje po tleh.

Tesna kabina Minime (Vir: Tim, 6, 2011).

Gradnja je bila v primerjavi s Tse-tsejem poenostavljena, trdnost kril pa povečana z oplato iz vezanega lesa. Prej je bilo krilo z izjemo nosa prekrito s platnom. Minima je dobila tudi močnejši in boljši motor kolben danek praga B z močjo 39 KM.

Minima lepih skladnih oblik (Vir: Tim, 6, 2011).

Medtem, ko se je Peter Hribar v svoji tovarni nogavic v Mostah začel pripravljati na gradnjo Minime, so se za novo letalo začeli ogrevati tudi v aeroklubu in se naposled odločili financirati izdelavo letala.
Svetozar in Peter Hribar pa sta se odločila, da bosta hkrati izdelala še eno letalo zase, ker bi s tem poenostavili ter pocenili gradnjo.

Druga Minima, zasebno letalo Hribarjev (Vir: Tim, 6, 2011).

Ker preizkusi še niso dali odgovora o višinskem repu, so se odločili, da bi bil pri drugi Minimi višinski rep spuščen za 4 centimetre nižje kot pri prvi in bi se šele po primerjavi obeh odločili za dokončno lego.

Minima po enem od uspešnih letov (Vir: Tim, 6, 2011).

Večina načrtov je bila končana že februarja 1939. Marca in aprila so naredili le še montažne načrte. Pričakovali so, da bo prva Minima končana že julija 1939, vendar so se dela zavlekla do septembra.
Medtem so prispeli tudi motorji – dva dvovaljna praga B in en močnejši štirivaljni praga D, ki sta ga Hribarja kupila za načrtovani poznejši razvoj Minime v dvosed.

Dvovaljni motor Praga B, ki so ga vgradili v prvo Minimo (Vir: Tim, 6, 2011).

Mestni aeroklub je zagotavljal, da bi bilo dvosedežno letalo lažje tržiti kot enosedežno, motor praga D z 69 KM pa bi kot nalašč ustrezal za to. Izkazalo pa se je, da iz dvosedežne Minime z le majhnimi spremembami na trupu ne bi nastalo nič dobrega, če hkrati ne bi povečali tudi kril. To pa bi pomenilo potem drugačno letalo.

Da je bila Minima tudi na najširšem delu trupa zelo ozka, priča fotografija (Vir: Tim, 6, 2011).

Na letališču v Polju je prvi let s prvo Minimo 27. septembra 1939 izvedel Svetozar Hribar. Že pri vožnji po tleh se je pokazala vrsta pomanjkljivosti, vendar nič takšnega, kar bi ogrozilo vzlet.
Motor ni imel potrebnih vrtljajev, ker je bil vijak heine pretežak. Letalo je vleklo na nos in palico je bilo treba nenehno vleči proti sebi. Sicer se je Minima zelo hitro vzpenjala, spuščala pa se je precej bolj strmo kot Tse-tse.

Na Minimi je bil najprej nameščen propeler heine na sliki (Vir: Tim, 6, 2011).

Pri prvem poletu se je Svetozar dvignil okoli 150 metrov visoko in kmalu nato vzletel še enkrat. Potem so se lotili številnih manjših sprememb in popravkov, Minimo so tako temeljiteje začeli preizkušati šele oktobra.

Inženir Anton Kuhelj v Minimi na ljubljanskem letališču (Vir: Tim, 6, 2011).

Ti poskusi so naposled dokazali, da je Minima praktično brez pomanjkljivosti, ki jih je kazal Tse-tse, le maksimalna hitrost je bila spet manjša, kot so pričakovali.
Zato je Kuhelj začel nagovarjati Hribarja, da bi model Minime s spuščenim repom poslali na preizkuse v vetrovnik v Torino, da bi ugotovili, kaj je narobe s hitrostjo.

Model Minime iz lesa v merilu 1:5 pripravljen za testiranje v vetrovniku (Vir: Tim, 6, 2011).

Tudi vijak so nadomestili z manjšim in lažjim, na kolesa pa so dali aerodinamične okrove, da bi pridobili kak kilometer pri hitrosti.

Tehnična risba Minime s podatki, ko je bil model na preizkušanju v vetrovniku v Torinu (Vir: Tim, 6, 2011).

Spomladi so nadaljevali s preizkušanjem, z Minima pa sta letela tudi Peter Hribar in Stane Rape. Pridružila se jima je še druga Minima, ki so jo izdelali pozimi in je bila last Hribarjev.
Aeroklubska Minima je nekajkrat nastopila tudi na bližnjih mitingih, čeprav še ni bila uradno preizkušena in registrirana, predstavili pa so jo tudi na letalski razstavi jesenskega velesejma.

Model Minime so testirali v vetrovniku laboratorija aeronavtične politehnike v Torinu (Vir: Tim, 6, 2011).

Obe Minimi sta leta 1940 leteli razmeroma malo. Še vedno so ju preizkušali in odpravljali manjše težave. Ker so medtem z obema letaloma dovolili leteti tudi drugim pilotom, sta 16. marca z njima vzletela tudi vojaška pilota Perić in Babić.
Perić je po vzletu začel z aeroklubsko Minimo zavijati nazaj proti hangarju, pri tem pa padel v vrij in treščil na tla. Ob udarcu se je ubil, letalo pa je bilo uničeno.

Minima (Vir: Tim, 6, 2011).

Ker se je bližala vojna, so drugo Minimo skrili v tovarni v Vodmatu v Ljubljani. Skrili so jo tako, da so jo zazidali v manjšem prostoru.
Minima je na ta način preživela vojno.

Pionir s povojnimi jugoslovanskimi oznakami na letališču v Polju (Vir: Tim, 6, 2011).

Po koncu vojne jo je decembra 1945 prevzela Letalska zveza. Prepeljali so jo v tovarno Letov, jo tam na novo prevlekli s platnom in prebarvali.
Dobila je tudi času primerno novo ime – Pionir. Pionir je uspešno letel še poldrugo leto in Branko Ivanuš je z njim naletel kar 75 ur.
Spomladi 1948 pa je letalo med letom padlo v vrij, Ivanušu je uspelo izskočiti, Pionir, nekdanja Minima, pa je ostala le še kup razbitin.

Pionirja, nekdanjo Minimo, so širši množici predstavili na prvomajski paradi leta 1947 (Vir: Tim, 6, 2011).

Ker je bila druga Minima (tu ne smemo enačiti druge Minime z Minimo II) dokončana kmalu za prvo, na njej ni bilo mogoče izpeljati vseh sprememb, ki bi bile na osnovi izsledkov preizkusov potrebne na prvi Minimi.

Obe Minimi na letališču v Polju (Vir: Letalstvo in Slovenci).

Kljub temu so nekaj sprememb le naredili. Višinski stabilizator je bil na drugi Minimi spuščen za 245 mm in pritrjen tik nad zgornjim bočnim vzdolžnikom trupa na 12. in 13. rebro ter z opornico obešen na 13. rebro trupa.
Nogi podvozja nista bili več pod pravim kotom glede na os letala, ampak sta bili nagnjeni naprej (96 stopinj). Omenjeni spremembi so naredili še pred dokončanjem letala.

Obe Minimi na letališču v Polju (Vir: Letalstvo in Slovenci)
020 Detajl kolesa druge Minime, kjer se na pokrovu lepo vidi napis Svep, kar je pomenilo Svetozar Peter (Vir: Tim, 6, 2011).

Ko je bila druga Minima že narejena, pa so dodali aerodinamične obloge gumijastih amortizerjev in podvozje »obuli« z aerodinamičnima »copatama«. Prav tako so prvotno uporabljeni propeler zamenjali z domačim, izdelanim po propelerju podjetja Heine in opremljenim s kapo.
Inženir Kuhelj je predvidel tudi nadaljnji razvoj Minime. Naredil je celo osnovni načrt za Minima II, ki se je malenkostno razlikovala od prejšnjega modela, saj so bile dimenzije na osnovi ugotovljenih rezultatov med preizkušanjem nekoliko drugačne kot pri prvi Minimi.

Obe Minimi na nekdanjem ljubljanskem letališču v Polju. Na levi je prva, na desni pa druga Minima (Vir: Tim, 6, 2011).

Iz tehničnih risb je razvidno, da je bil razpon Minime II 7815 mm, dolžina 5400 mm, višina v vodoravni legi pa 2146 mm.
Največja širina trupa je bila 610 milimetrov (prej 560 milimetrov), višina pa je bila povečana za 100 mm.
Tudi smerni stabilizator je bil rahlo povečan s tem, da je sprednji rob postal napet namesto raven.

Načrt Minime II, ki ga je po Kuhljevi predlogi narisal Bojan Devetak (Vir: Tim, 6, 2011).

Višinski rep je Kuhelj spet postavil na smerni stabilizator v isto lego kot pri prvi Minimi, podprt pa je bil spodaj. Hrbet trupa za sedežem je bil rahlo izbočen.
Noge koles je za 6 stopinj nagnil proti navpičnici, hod gumijastih amortizerjev je bil 125 mm, premer koles pa 420 mm.
Propeler naj bi imel premer 1,44 metra. Krilo naj bi bilo opremljeno s ščitastimi zakrilci.
Konec sprednjega nosilca krila je bil načrtovan v skrajnem zunanjem delu in v tlorisu rahlo zasukan nazaj.

Model Minime, ki ga je v grobem izdelal Anton Pavlovčič, dokončal pa Frenk Svetina (Vir: Tim, 6, 2011).

Med vojno so na drugi Minimi opravili nekaj malenkostnih sprememb. Osnovna sprememba je bila v tem, da so pod krilo vgradili ščitasta zakrilca, ki so imela srednjo globino 275 mm in skupno površino 2 x 0,371 m2.
Segala so od 3. do 7. krilnega rebra. Imela so največji odklon 45 stopinj, sicer pa so bila dimenzionirana na odklon 30 stopinj pri hitrosti 144 km/h.

Anton Pavlovčič in Albin Novak z modelom Minima (Vir: Tim, 6, 2011).
Model Minime na razstavi v ALC (Vir: Tim, 6, 2011).
Model Minime na razstavi ALC (Vir: Tim, 7, 2012).

Zakrilca so imela okrepljena rebra iz vezane plošče debeline 1 mm. Rebra so bila v preseku široka 10 mm in visoka 40 mm.
Imela so tudi dve 5-milimetrski pasnici s stojinami iz vezanega lesa, ki je bil pri prvem rebru debel 1,5 mm, pri naslednjih pa 1,2 mm.
Pogon zakrilc je bil z jekleno cevjo profila 12/10 mm za vsak ščit, skupna cev do prvega segmenta pa je imela profil 16/14 mm.

Detajl kabine na modelu Minima (Vir: Tim, 6, 2011).
Noga glavnega podvozja, opremljena z vzmetjo (Vir: Tim, 6, 2011).

Poleg tega so višinski rep opremili z opornico (prej je bil obešen) in očitno vpeljali tudi povečan stabilizator ter napet hrbet trupa, kot je bilo zamišljeno za serijsko Minimo II.

Detajl repa modela Minime (Vir: Tim, 6, 2011).

Povzeto po reviji Tim, 6 in 7, 2011, avtor: Marko Malec

Objave iz iste kategorije: