Jože Zablatnik
Prvi letalec slovenskega rodu, ki si je pridobil pilotski izpit, je bil inženir Jože Zablatnik iz Celovca. Letati je začel istočasno z Edvardom Rusjanom, v letih pred prvo svetovno vojno se je posebej odlikoval kot pilot-tekmovalec, zgradil si je že tudi prvi letali lastne konstrukcije. Med prvo svetovno vojno in po njej se je uveljavil kot proizvajalec letal v Nemčiji. Literatura ga omenja kot Josefa Sablatniga.
Zablatnik je pozno jeseni 1909 odpotoval v Johannisthal pri Berlinu in je pri tamkajšnji Wrightovi družbi kupil letalo; verjetno je poskušal letati že tedaj in tako utegne biti prvi letalec slovenskega rodu, ki je letal motorno (Edvardu Rusjanu ostane tudi v tem primeru prvenstvo na letalu lastne konstrukcije in izdelave). V začetku maja 1910 je prišlo v Celovec Zablatnikovo letalo, hkrati pa je celovški pionir povabil k sebi prijatelja in inženirja Oskarja Heima, prav tako lastnika dvosedežnega Wrightovega letala.
Prve polete sta izvedla na vojaškem vežbališču pri Št. Juriju pri Celovcu. Tu sta 29. maja 1910 nastopila na »prvem letalskem mitingu v alpskih deželah« – udeleženca tega mitinga sta bila sama, nastopila pa nista posebno uspešno: Zablatnik je preletel 2 km in se zaletel v neko ograjo, Heim, ki je v polkrogu na višini 10 m preletel kilometer, pa je strmoglavil. Več tisoč gledalcev je razočaranih zapustilo prireditev.
Letali so kmalu popravili in nato sta se prijatelja hitro privadila letenju, kajti že 29. junija sta uspešno nastopila na javni letalski prireditvi v Gorici. Organizirali so jo celovški in tržaški avtomobilski klub in goriški športniki, na njej pa je sodeloval tudi Edvard Rusjan z Edo VI. Celovčana sta prišla v Gorico že nekaj dni prej. 22. junija jima je Rusjan pokazal svoje letalo in tedaj je 40 m visoko zakrožil nad goriškim letališčem. Dva dni kasneje sta poletela tudi njegova konkurenta in sta na tovarniško izdelanih letalih takoj pokazala boljše letenje: Zablatnik je petkrat zakrožil nad letališčem v višini 80 m, se od njega oddaljil, spet pristal in vkrcal še potnika, klubskega mehanika Kleidla. V naslednjih dneh sta Celovčana letala nad Gorico skoraj vsak dan, dosegala 200 m višine, ostajala uro in dlje” v zraku ter prevažala tudi potnike.
Znova je poskušal leteti tudi Rusjan, dokler ni 8. julija poškodoval podvozja pri Edi VI. Tega dne je imel smolo tudi Zablatnik. Ko je poskusil opraviti nekoliko daljši krožni polet, je pri Podturnu strmoglavil z višine 40 m in razbil letalo. Heim pa je letal naprej in je 24. julija postavil avstrijski rekord v trajanju poleta s potnikom. V začetku avgusta je Zablatnik spet letal v Celovcu. Isti mesec se je Heim težko poškodoval, pred koncem leta pa smrtno ponesrečil.
24. avgusta 1910 je Jože Zablatnik prejel pilotsko knjižico, na seznam avstrijskih pilotov z opravljenim izpitom pa so ga vpisali kot dvanajstega.
V začetku oktobra 1910 je nato nastopal v Pragi, v družbi s prvim češkim pilotom, inž. Janom Kašparjem. 2. oktobra sta priredila prvi letalski miting na Češkem, Zablatnik je letel na svojem dvokrilnem Wrightu, Kašpar pa na enokrilnem Bleriotu; izvedla sta po dva poleta, dosegala višino okoli 30 m in ostajala od 7 do 43 minut v zraku. 50 000 gledalcev je posebno navduševalo njuno hkratno letenje. Naslednjega dne je Zablatnik jemal s seboj tudi sopotnike iz občinstva; kasnejša prva češka pilotka Božena LagleIjeva tedaj ni prišla na vrsto in je zato razočarana sklenila, da se bo sama naučila leteti. 5. oktobra sta Zablatnik in Kašpar priredila prvo javno letenje za češko šolsko mladino.
Leto 1911 se je v letalstvu začelo s tragično Rusjanovo smrtjo; Zablatnik se je oglasil družini svojega letalskega tovariša s sožaljem – napisal ga je v uradni nemščini.
1. avgusta tega leta je izvedel prvi pravi nočni polet v svetovni zgodovini letalstva; letel je od Dunajskega Novega mesta do Fischamenda in nazaj.
Dva tedna pozneje se je udeležil tekmovanja v krožnem letenju nad Spodnjo Avstrijo. V petih etapah je bilo treba preleteti kar najhitreje skupnih 345 km. Trije tekmovalci so leteli vsak zase. Prva dva – Bier na Etrichovem letalu Taube in Umlauff na LohneIjevem puščičastem dvokrilcu nista preletela vse proge. Zablatnik je s sopotnikom Hutterjem poletel na dvokrilnem letalu Warchalowskega 19. avgusta poslednji, na cilj pa je priletel 24. avgusta. Za krožni polet je porabil 36 ur in 41 minut, od tega za predpisane etape le 7 ur in 21 minut. Ker je tako edini izpolnil tekmovalne pogoje, je prejel nagrado 20000 kron, najvišjo, ki so jo v Avstro-Ogrski izplačali kakšnemu pilotu.
Od 1. do 8. oktobra 1911 so v Dunajskem Novem mestu priredili 1. avstrijski letalski teden. Na tej prireditvi je bil Zablatnik najbolj uspešen 2. oktobra v slabem vremenu, ko je pihal močan veter in se večina tekmovalcev ni upala leteti. Zablatnik pa je prav v takšnih razmerah dosegel boljše rezultate od sotekmovalcev: prejel je nagrado za prvi let dneva, daljši od pol ure, in še za časovno najdaljši polet tega dne (47 minut in 28 sekund), dosegel pa je tudi največjo višino (285 m). Pozimi 1911112 je zasnoval dvokrilno dvosedežno letalo Vindobona, skonstruirano posebej za potrebe vojske, in ga prepustil domači industriji v gradnjo. Izdelali so le prototip, s katerim pa je Zablatnik uspešno letal.
Od 18. maja do 23. junija 1912 je bila v Rotundi prva mednarodna razstava na Dunaju in Zablatnikova Vindobona je vzbujala na njej veliko zanimanja. Medtem ko je bila Vindobona na razstavi, se je inž. Zablatnik udeležil tekmovalnega poleta Berlin-Dunaj. Letel je na avstrijski izvedenki letala Nieuport z motorjem gnome 73,6 kW (100 KM). Tekmovanje je bilo 9. in 10. junija, udeležilo pa se ga je enajst tekmovalcev. Startni številki 2 in 10 sta imela pilota slovenskega rodu, Alojz Stiplošek in Jože Zablatnik. Nobeden od njiju ni prišel na cilj, to velja tudi za večino drugih tekmovalcev.
Med 23. in 30. junijem 1912 je bil na letališču Aspern pri Dunaju 1. mednarodni letalski teden. Na tej prireditvi so tekmovalci dosegli pet novih svetovnih rekordov. Zablatnik sicer ni bil med rekorderji, odlikoval pa se je z daljinskimi poleti, saj je bil v tej disciplini štiri tekmovalne dni zapovrstjo prvi (s preletenimi razdaljami 144, 128, 240 in 168 km), peti dan tretji (57,6 km), enkrat pa je dosegel tudi četrto mesto v višini (800 m). Za te dosežke je zbral 11 300 kron in se je po višini nagrad uvrstil na šesto mesto (prvi je bil Garros z 32 000 kronami).
16. avgusta 1912 je preletel na letalu Vindobona s tremi potniki 100 km v 56 minutah in 33 sekundah ter postavil v tej kategoriji svetovni rekord. 7. septembra 1912 pa je dosegel prav tako s tremi potniki višino 1200 m, kar je bil nov višinski rekord.
Inž. Zablatniku tekmovalni uspehi niso bili končni cilj letenja, ampak je skušal z njimi predvsem opozoriti na prestižne sposobnosti letal, ki jih je sam skonstruiral (Vindobona l. 1912 v Avstriji) ali pa je sodeloval pri njihovem načrtovanju oz. izpopolnjevanju in v podjetjih, kjer naj bi jih izdelovali (l. 1913 v Nemčiji).
Zablatnik se je udeležil tudi 2. mednarodnega letalskega tedna v Aspernu naslednje leto, od 15. do 23. junija 1913, ko se je zbralo k tekmovanju 26 pilotov; tekmoval je na nemškem letalu Union-peil DD z motorjem argus D 88 kW (120 KM). Tudi tokrat se je odlikoval z odličnimi daljavami: prvega dne je bil prvi s 140 km, drugega dne spet prvi, ko je izvedel 140 km dolg krožni polet s potnikom, tretjega dne pa si je priboril prvo mesto s preletom 280 km s štirimi potniki; tega dne se je dvignil prav tako s štirimi potniki v 10 minutah 1040 m visoko, nato pa se je povzpel še na 2700 m, kar je bil tretji najboljši tovrstni rezultat; četrtega dne je bil z 255,5 km spet prvi po preleteni razdalji. Skupaj je na tekmovanju preletel 827,5 km in je bil s tem seštevkom med vsemi najboljši, z 10000 kronami pa se je po višini nagrad uvrstil za Perreyonom, dJrrosom in Illnerjem na četrto mesto.
Ker pa se tako avstrijska kot nemška vojska nista odločili za naročila teh letal, se je v prvi polovici l. 1914 razočaran odvrnil od načrtovanja letal in sodelovanja z industrijo ter se je posvetil športnemu letenju z letalom, ki si ga je zgradil po Bleriotovem zgledu. Julija 1914 je odstopil svojega Wrighta z motorjem 28 kW (38 KM) praškemu letalskemu klubu Bohemia – tudi s tem letalom, svojim prvim, je postavil s štiriurnim letenjem enega svojih svetovnih rekordov.
Nato je kot prostovoljec stopil v nemško mornariško letalstvo. Toda vojska je bolj kot njegovo odlično pilotiranje potrebovala njegove izredne inženirske in podjetniške sposobnosti; po vojni je v Nemčiji nadaljeval to dejavnost in si pridobil tudi pionirske zasluge pri uvajanju letalskega potniškega prometa.
Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.
