Izdelava figure pilota
Pri izdelavi večjega letalskega modela prostorna kabina kar kliče k vgraditvi figurice pilota. Večina se zadovolji z otroškimi igračami ali pa celo s figuricami iz pliša. Če pa je model maketa pravega letala, pa v kabino moramo postaviti pravo figuro pilota.
Že zelo dolgo sem imel željo narediti figuro za v model po moji podobi. Izvedba natančnega posnetka pa je bila vprašljiva, saj je bilo treba uporabiti pravilno in dostopno tehniko. Ideja je počasi dozorela in v svoji glavi sem pretehtal vse postopke. Treba je bilo tudi računati na razne težave, ki se lahko pojavijo med gradnjo in v kritičnih trenutkih pretuhtati tudi rezervni načrt. Postopek je bil naštudiran in sledilo je le še idejo spraviti v prakso.
Iz vezane plošče sem izrezal obliko svoje glave, da jo lahko uporabim za navidezno delilno ravnino. Ker pa se vezana plošča zvija, sem jo po robovih utrdil z lesenimi letvami. 
Lase sem skril pod plavalno kapo. Obrvi in ostale lase, ki so gledali izpod kape pa sem na debelo namazal s kremo za kožo (Solea). Prav tako sem namazal celotno kožo na obrazu, še posebej trepalnice, za katere me je najbolj skrbelo, da bodo ostale v odlitku. V vsako nosnico sem narahlo potisnil dve slamici in ju utrdil z vato, ki sem jo dobro prepojil s kremo. Pri tem je bilo treba biti pazljiv, da s tlačenjem vate v nos le tega nisem napel.
Na glavo sem poveznil vezano ploščo, sam pa sem se vlegel na mizo in glavo podprl s kosom stiropora. Kolega, ki sta mi pomagala pri odlivanju sta namešala mavec in ga nanesla najprej na režo med obrazom in vezano ploščo. 
Sledilo je nanašanje mavca na čelo in brado. Oči sem želel imeti čim dlje odprte, da sem lahko s pomočjo manjšega ogledala opazoval delo kolegov. Ker se mavec hitro trdi, obraz pa je mehak, sem moral stalno nadzirati mišice na obrazu, da so se čim manj premikale. 
Na koncu, ko smo zalili tudi oči, smo debelino mavca še nekoliko odebelili zaradi trdnejšega odlitka. Sledilo je temeljito sušenje in moram reči, da se mavec neverjetno počasi strjuje kadar je treba lepo pri miru čakati. Po pol ure strjevanja so mi kolegi pomagali vstati iz mize in s priklonom je odlitek lepo zdrsel iz obraza. Prvi pogled v notranjost je pokazal kar nekaj napak, ki smo jih naredili med delom. Med posameznimi plastmi mavca so se pojavile črte. Temu bi se lahko izognili le na ta način, da bi celoten obraz zalili s tanjšo plastjo mavca naenkrat in nato nanjo nanašali ostale plasti.
Ker razpoke niso bile globoke in niso preveč kazile odlitka sem se odločil, da z redkim mavcem to zalijem. Delo je bilo nekoliko dolgotrajno, vendar je bil rezultat kar uspešen.
Ker je mavec zelo porozen, sem notranjost odlitka trikrat premazal z vodoodporno barvo za stene. 
V zadnji nanos sem dodal nekaj oranžnega pigmenta, da se je slika obraza lepše videla. Zanimiv je optični efekt, ko negativ slikamo s fotoaparatom in na sliki opazimo pozitiv. 
Sicer je slika nekoliko popačena, toda dovolj dobra, da se je že takoj pojavila slika končnega odlitka. Celo notranjost sem trikrat premazal z loščilom za parket, ki naj bi deloval kot ločilno sredstvo. Loščilo je na bazi voska in lepo tekoče, da sem s čopičem lahko dosegel vse detajle.
Ko se je loščilo dobro posušilo sem celotno notranjost premazal z epoksi smolo in obložil z mešanico smole in bombaža. Na zadnji sloj sem dodal tudi nekaj steklenih sekancev in počakal, da se je smola dobro posušila. V tem času sem nabral nekaj drobnozrnatega peska in ga dobro posušil. Ker je v odlitku ostalo še kar veliko prostora sem za naprej raje uporabil cenejšo poliestersko smolo, ki sem jo zmešal s peskom in zalil odlitek. Dodal sem tudi tri večje kamne, da je bilo delo hitrejše. Ker se smola, če jo zmešamo v večji količini, pri želiranju močno segreje, sem za vsak slučaj pripravil vedro z vodo v katerem bi lahko hladil strjevanje smole. Zaradi velike količine dodanega peska pa se smola sploh ni segrevala in lahko sem mirno počakal, da se je dobro posušila.
Ko je bila smola res dobro suha, sem se odločil odstraniti negativ. Zadeva se sploh ni hotela sneti, zato sem celoten negativ razbil s kladivom. 
Mavec se je neverjetno držal podlage in sem moral za dokončno odstranitev uporabiti dleto. Tanko plast mavca pa sem odstranil kar s tlačnim čistilcem. 
Močan curek vode je iz površine zlizal celotno plast mavca, ostala pa je plast barve in ločilca. Da sem lahko odstranil tudi to plast, sem celoten odlitek za dva dni namočil v vodi, da se je barva zmehčala in jo nato počasi odluščil. Sedaj pa je sledilo delo, ki me je najbolj skrbelo pri celem postopku. Na odlitku so oči zaprte in zato tudi drugačne gube okoli oči. Ker je odlitek v naravni velikosti ni bilo problema prenesti pravih dimenzij na odlitek. Z alkoholnim flomastrom sem zarisal lego odprtih oči in narisal tudi zenice, da sem lahko ocenil pravilno simetrijo in lego. Z ročnim vrtalnikom in polkrožnim rezkarjem sem počasi izdolbel oči in poglobil zgornjo veko. Spodnjo gubo pa sem zakital z avtokitom. Šablona je tako gotova in začne se druga faza, ko se obraz pomanjša v les.
Iz 10 mm debelih ploščic mediapana sem z epoksi smolo zlepil blok. Tega sem z dvema lesnima vijakoma privil na večjo ploščo in to na mizo 3D pantografa. Razmerje med vodičem na desni strani in rezkarjem na levi sem nastavil na 3 in to pomeni, da se bo oblika preko pantografa prenesla na obdelovanec trikrat pomanjšan.
Za to delo je bilo treba pripraviti polkrožni vodič in polkrožno nabrusiti 3D rezkar. Delo se je začelo in počasi plast za plastjo prične nož dolbsti v material. Seveda v prvo vedno kaj pride vmes in prvi poskus se je ponesrečil. V drugem poskusu pa se je šablona lepo prenesla v material. Na ta način sem rezkal le obraz, ki je najbolj zamotane oblike, zadnji del glave in telo pa bo narejen kar ročno.
Svojo glavo sem slikal iz treh projekcij in iz teh fotografij narisal silhuete. Te sem prenesel na papir in jih izrezal ter tako dobil šablone za dokončanje figure. Zadnji del glave sem zalepil na obraz in ga ročno obdelal. Telo sem obdelal najprej iz vseh treh projekcij ter nato zaoblil robove v pravilno obliko. Na vratu sem naredil utor in vanj prilepil glavo pod pravilnim kotom. Ker je mediapan zelo porozen material in močno vpija lepila in lake, sem tako narejeno figuro dvakrat namazal z epoksi smolo, da se je površina lepo napojila. Na tako površino sedaj lahko nemoteno nanašamo tudi kit. Če bi poskusili kitat surov mediapan, bi se kit hitro odluščil od površine.
Trenutno delo na pilotu stoji, ko pa se najde čas gre zgodba naprej.
