Eda VII.
Svoje sedmo in zadnje goriško letalo sta brata Rusjan dokončala sredi avgusta 1910; po dveh posnemovalnih gradnjah sta znova naredila zanimivo originalno konstrukcijo, nekoliko večje letalo kot je bila Eda VI, z motorjem in pilotom pod vrhnjim krilom in še enim precej manjšim krilom pod pilotom (takšnemu poldrugokrilcu pravi strokovna terminologija seskiplan, Rusjana pa sta ga imela očitno za dvokrilec).
Eda VII je imela podvozje pritrjeno na krožnih vzmeteh, dolg štirioglat trup odprte predalčne konstrukcije je nosil tri vodoravne ploskve, med zadnjima vzporednima višinskim krmiloma na koncu pa še smerno krmilno ploskev.
Čeprav je zmogel Anzanijev motor le še 2/3 polnega števila vrtljajev, je letalo vendarle letelo, v višini 25 m je nekajkrat obletelo Roje, da pa bi poleg pilota nosilo tudi potnika – za kar je bilo menda grajeno – motor ni imel zadostne moči.
Iz časopisnih vesti razberemo, da je Edvard tedaj pričakoval neko denarno pomoč in tudi nov, močnejši motor. Po takšni izpopolnitvi je nameraval javno leteti v Zagrebu, Ljubljani in nekaterih drugih jugoslovanskih mestih.
Do izpolnitve teh načrtov pa ni prišlo. Septembra je Edvard prikazal to letalo in letenje z njim tudi svojemu skorajšnjemu družabniku in financerju Mihajlu Mercepu. Ta je takoj ugotovil, da so skromni letalski dosežki posledica šibkega motorja.
Kasneje, ko sta se Mercep in Edvard Rusjan po uspehih v Zagrebu že odpravila v Beograd, sta razmišljala o tem, da bi Edo VII – o kateri je tudi Mercep govoril kot o dvokrilcu in napovedoval, da bo z njo tudi sam letel – vzela s seboj na balkansko turnejo.
Toda zadnje letalo bratov Rusjan, izdelano v Gorici, ni šlo nikoli iz domačega kraja. Še na novo leto 1910/11 je Edvard z njim uspešno letel na Rojah -le teden dni pred smrtjo. Po njegovi smrti so Anzanijev motor prodali, letalo pa razdrli.
Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.
