Eda II.
Drugo letalo bratov Rusjan se je bistveno razlikovalo od prvega in je bilo nasploh posebnež med njunimi goriškimi letali. Eda II je bil trokrilec tipa raca: rep in trup (gledano v smeri letenja) sta bila pred krili, motor pa zadaj v potisni funkciji.
Trokrilec je imel povsem spredaj troje višinskih krmilnih ploskev eliptične oblike, nekoliko bliže pilotu pa je bil na trup pritrjen pravokoten vodoravni stabilizator, medtem ko je bilo smerno krmilo iz dveh majhnih deltoidnih ploskev nameščeno ob straneh višinskega krmila. Pilot je upravljal s krmili prek visečih ročk in nožnih pedalov. Letalo ni imelo krilc, in če se je upravljalo po nagibu, se je najbrž z zvijanjem krilnih površin.
Triciklasto podvozje je bilo vgrajeno v dokaj zapleteno kletko, deloma zvarjeno iz cevi in drugih kolesarskih delov. 6 m dolg trup je tehtal z motorjem vred le okoli 90 kg in že na oko ni obetal kakšne posebne trdnosti. Pri njegovi izdelavi je bilo nujno sodelovanje Franca Batjela ali drugih goriških kolesarskih mehanikov.
Krila, stabilizatorji in krmilne ploskve so imeli ogrodje iz skrbno obdelane domače akacije. Kaže, da nosilne ploskve niso bile profilirane, ampak je bilo gumirano platno napeto prek navadnih lesenih okvirov. Sredstva za platno so na pobudo pirotehnika Ferda Makuca zbrali slovenski Goričani, navzoči pri polomu Ede I. Rusjana sta se jima zahvalila prek časopisa – in zavrnila nadaljnje prispevke.
Vsako od kril je imelo le 5 m2 površine (5 x 1 m), skupnih 15 m2 pa naj bi zadostovalo za uspešno letenje kljub muhastemu motorju, ki je namesto 1300 zmogel le še 1060 vrtljajev na minuto. Vendar so graditelji pričakovali od tega letala polete do 100 m višine in zaradi majhne razpetine veliko okretnost v zraku.
Pri načrtovanju Ede II je z Rusjanoma domnevno sodeloval prof. Julij Nardin, ki je kasneje v Idriji sam poskušal zgraditi podobno letalo, Edvard pa naj bi mu bil priskrbel enak Anzanijev motor.
Iz večji del uničene Nardinove zapuščine se je ohranil izvod francoske revije L’Aerophile z datumom 15. marca 1909. Zabeležke s svinčnikom dokazujejo temeljito branje in študij. V tem zvezku je marsikaj, kar bi bilo mogoče povzeti pri načrtovanju Rusjanovih letal.
Tu je tudi reklama za Anzanijeve motorje, predvsem pa so objavljene slike in opisi kar treh trokrilcev z nazivi grade, facielli in vaniman. Slednje letalo ima z repom pred krili in motorjem v potisni funkciji ter zelo podobnim podvozjem vse bistvene značilnosti Ede II.
Ker je dokazano, da sta bila Edvard Rusjan in Julij Nardin korespondenčno povezana v času gradnje ter med poskusi letanja s tem letalom in neposredno po njih, je tudi delovno povezovanje med njima več kot verjetno in lahko pojasnjuje vdor popolnoma drugačnega koncepta v snovanje goriških pionirjev.
Gradnja Ede II je potekala od novembra 1909. 25. decembra se je Rusjanova družina že fotografirala ob dograjenem trupu. Tedaj so preskusili tudi nov vijak, ki se je odlično obnesel, ni pa še prispelo gumirano platno za prekritje.
V začetku leta 1910 je bilo letalo naposled pripravljeno za letenje.
5. januarja se je med poskusnim poletom zrušilo z višine več kot 4 m, trup se je prelomil, Edvard pa je znova imel srečo in se ni resneje poškodoval. Zdi se, da se po tem neuspehu Rusjana nista več pustila vplivu prof. Nardina in sta se povrnila k svojim prvotnim zamislim.
Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.
