Geofizikalni observatorij

Balonarsko modelarstvo

by

in

Geofizikalni observatorijV letih, ko sta letala dr. Samec in Polak, so se tudi nad Ljubljano precej pogosto pojavljali baloni, vendar le modeli, ki jih je spuščal zaradi invalidnosti predčasno upokojeni vlakovodja Anton Oister. Načrtoval je razne tehnične naprave, nepotopljive ladje, izboljšave za železniški promet, v vojnih letih pa se je nato posebej proslavil z izdelovanjem padal. Z balonarskim modelarstvom se je ukvarjal vsaj od ogleda ponesrečenega Plačkovega nastopa v Ljubljani (l. 1903). Leta 1905 je začel sodelovati z njim njegov devetletni sin Edvard; v Ljubljani skorajda ni bilo slavja ali veselice, na kateri ne bi na višku prireditve spustila v zrak svojega balona. Vseh sta naredila vsaj petdeset, bili so 2-3 m visoki, zlepljeni iz primerno oblikovanih pasov svilenega papirja, s hruškasto obliko so posnemali prave toplozračne balone. Spodaj je v zoženem vratu sredi žičnega križa gorela v špiritu napojena vata, in ko se je balon napolnil s toplim zrakom, so ga izpustili. Po pripovedovanju Edvarda Oistra so se ti baloni dvigali tako visoko in jih je veter odnašal tako daleč, da so jih izgubili izpred oči in niso nikoli nobenega našli. Obstajala je bojazen, da bi utegnili povzročiti požar, a se kaj takega ni nikoli zgodilo.
Sredi leta 1908 sta se Oistra lotila izdelave zahtevnejšega balonskega modela: zlepila sta podolgovatega cepelina, vendar se je v zraku nagnil, topel zrak je odtekel v dvignjeni del, cepelin se je postavil pokonci in zgorel. Naslednji cepelin je bil že popolnejši: imel je tri prekate in namesto enega troje kurišč; bil je kar 5 ali 6 m dolg. Naneslo je, da sta model spustila ob posebni priložnosti. 20. septembra 1908 so bile v Ljubljani protinemške demonstracije in avstrijsko vojaštvo je tedaj streljalo na demonstrante. Padli sta žrtvi: petnajstletni dijak Ivan Adamič in dvaindvajsetletni strojnik Rudolf Lunder. Ljubljančani so jima priredili veličasten pogreb, in ko se je ta vil po ljubljanskih ulicah, se je nad sprevodom pojavil cepelin z rdečo delavsko in črno žalno zastavo. Anton Oister, zaveden, levičarsko usmerjen Slovenec, je skrbno proučil smer vetra in pravilno določil kraj spusta na Golovcu. Iznad Ljubljane je odneslo cepelin tja do Postojne. Policija je zaman iskala njegovega izdelovalca; čeprav je mnogo ljudi vedelo za tovrstno Oistrovo dejavnost in njegovo politično prepričanje, ga ni nihče izdal.
Drugače je prišlo do balonskega modelarstva na Štajerskem. 9. avgusta 1909 sta se dvignila v Celovcu z balonom Salzburg člana cesarske družine, Ferdinand Peter in Jožef (prvi je bil že takrat nadvojvoda, drugi pa je postal med vojno inšpektor letalstva). Zahodni veter je gnal njun balon vzdolž Drave proti vzhodu. Pri Muti sta pristala, vkrcala še podporočnika Koniga in leteli so dalje do Ruš. Najviše so se med tem poletom povzpeli na 2400 m. Pri Rušah so pristali, ker se je že večerilo, pa tudi zato, da jih ne bi odneslo daleč od železniške proge na Madžarsko. Njihov poletje spremljalo vse živo iz krajev, prek katerih so leteli. Zlasti Mariborčani so množično hiteli v Ruše, da bi si napasli radovednost. Mladina pa je začela po tem dogodku izdelovati in spuščati modele balonov, da je naposled prišlo do požara neke mariborske hiše. Nato je policija to početje prepovedala, vendar ga s tem seveda ni povsem zatrla.Balon Salzburg
Leto dni pred prvo svetovno vojno so postali modeli balonov znova dokaj pogost pojav nad Ljubljano. Tokrat je šlo za meteorološke pilotne balone, ki jih je spuščal realčni profesor, meteorolog in seizmograf dr. Albin Belar s svojimi dijaki. Mednarodna komisija za znanstvene zrakoplovne polete je širila mrežo svojih postaj za meteorološka opazovanja z uporabo balonov. V začetku leta 1913 se je 27 obstoječim postajam (v tedanji Avstriji sta bili na Dunaju in v Pulju) pridružila še ljubljanska, ki naj bi bila poleg običajnih meteoroloških opravljala še meritve zračne elektrike. Profesor Albin Belar je kot vodja postaje na realki dodal znanstveni funkciji še pedagoško: dijake višjih razredov je navajal k samostojnemu opazovanju, kar so navdušeno opravljali in dosegali pri tem odlične rezultate. Podatke o teodolitskih merjenjih leta balonov je pošiljal prek radijskih zvez – pri vzdrževanju le-teh so mu pomagali baron Anton Codelli in vojska – v zbirne centre, kjer so skrbeli za njihov natis in mednarodno izmenjavo. S tem v zvezi je razvijal še mnogo bolj ambiciozne zamisli: v Ljubljani naj bi sezidali geofizikalni inštitut, ki bi bil hkrati potresna, vremenska in astronomska opazovalnica, imel pa naj bi tudi močno radijsko postajo za povezavo s podobnimi ustanovami in posredovanje meteoroloških podatkov ladjam – na morju in v zraku. Arhitekt Maks Fabiani je leta 1912 že narisal načrt za Belarjev inštitut. Toda medtem, ko so druge večje postaje te vrste po Evropi širile in modernizirale svojo dejavnost – spuščale so samozapisovalne zmaje in balone (eden takšnih je padel 10. novembra 1913 na Pohorje), nekatere pa so imele tudi svoje balone, ki so lahko nosili posadko – je ljubljanska postaja ostala pri začetni dejavnosti s pilotnimi baloni, dokler ni tudi te zatrla bližajoča se vojna.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Objave iz iste kategorije: