3. Akcija in reakcija zraka

Vse sile, ki med letenjem delujejo na letalo nastanejo zaradi lastnosti zraka, ki ima svojo maso. Da letalo lahko leti, se mora na njem pojaviti sila, ki je nasprotna sili teže, njena velikost pa mora biti večja ali enaka teži letala. Krilo med letenjem skozi zrak v njem ustvarja motnjo. Vsi ostali deli letala to motnjo samo še povečujejo in zmanjšujejo energijo letala. Večji strošek energije zahteva tudi večjo dvižno silo ali pa se učinkovitost letala zmanjša. Letalna sposobnost letala je odvisna od treh osnovnih faktorjev; količini zraka ali njegovi specifični teži, velikost letala in hitrost letenja skozi zrak.

SPECIFIČNA TEŽA ZRAKA
Zrak je mešanica plinov, večinoma kisika in dušika. Predstavljajmo si, da je zrak sestavljen iz ogromnega števila molekul, ki so zelo nemirne. Merilo za molekularno gibanje je temperatura zraka, pri nizki temperaturi se molekule gibljejo počasneje kot pri višji. Trki in gibanje molekul povzročajo določen tlak na predmet. Večje je število molekul v zraku, tem večjo specifično težo ima. Specifična teža zraka se odraža v kilogramih na kubični meter, v enačbah pa se uporablja osnovna vrednost 1.225 kg/m3. Pri aerodinamiki nizkih hitrosti ni potrebno upoštevati molekularne strukture zraka, ker se zrak pri majhnih hitrostih ne stiska, zato ga smatramo kot nestisljiv plin.

Specifična teža zraka

VELIKOST MODELA
Velik model med letenjem ustvarja veliko motnjo v zraku, zato proizvaja več vzgona in upora, kot majhen model pri isti hitrosti. Večji razpon krila izpodriva večjo maso zraka kot manjša krila. Razpon krila in njegova nosilnost glede na težo je zelo pomembna. Velikost modela se najlažje izraža po površini krila, najpogosteje uporabljena enota je m2.

Velikost modela

HITROST MODELA
Večja hitrost modela ustvarja daljšo motnjo v zraku kot manjša hitrost letenja. Najpogosteje uporabljamo enoto km/h, v enačbah pa uporabljamo enoto m/s.

Hitrost modela

Objave iz iste kategorije: