2R-101 Piper Pa 18 Super CUB
Razpon: 140 cm
Dolžina: 93 cm
Teža: 2,2 kg
Motor: HB 20 – 3,27 ccm
Konstrukcija: lesena
Finiš: japonski papir in barvanje
Namen: Polmaketa visokokrilnega modela. Čeprav ima model vodljive le tri komande, ni primeren za začetnike. Klasično podvozje je pri taki velikosti modela problematično za vzletanje.
To je moj prvi model na daljinsko vodenje, ki sem ga izdelal po načrtu, ki je bil objavljen v reviji Tim (št. 9, letnik 21). Model sem gradil iz materialov, ki so mi bili dostopni doma. Ker balse takrat pri nas še ni bilo na voljo, sem uporabil predvsem smrekove letvice in furnir, ki sem ga lahko dobil pri bližnjem mizarju. Model je bil temu primerno tudi težak. Rebra za krilo so bila izdelana iz dveh plasti furnirja, ki sem ju zlepil skupaj. Rebra za trup so bila narejena iz 4 mm debele bukove vezane plošče, povezana s smrekovimi letvicami in prevlečena s furnirjem. Ker nisem imel na voljo tako majhnih tečajev, sem pregibne spoje na stabilizatorjih kar šival v obliki osmice. Krila so bila prekrita z dvema plastema japonskega papirja in prelakirana z nitro lakom. Celotna površina modela je bila prebarvana s tempera barvami in naknadno lakirana s prozornim nitro lakom. Nekaj detajlov je bilo narisanih celo z redis peresom in tušem. Podvozje je bilo izdelano iz tanke pocinkane pločevine in na srečo ima to letalo na podvozju ločene vzmeti, ki sem jih izdelal iz naper kolesa, tako, da je bilo podvozje dovolj trdno. Kolesa mi je oče postružil iz trde plastike.
Model je bil na grobo izdelan, čeprav še nikoli nisem videl od blizu kakšen leteč model, kaj šele modelarski motor. Na bovšem trgu v Ljubljani sem kupil rabljen motor HB 20 s prostornino 3,27 ccm. Ne boste verjeli s kakšnim ponosom sem kazal ta motor, kot bi bil iz zlata. Seveda sem motor takoj pritrdil na model in ker nisem imel na voljo nobene elise, sem jo izdelal kar sam iz lesene smrekove deščice.
Doma sicer nikoli niso imeli posluha za moj hobi, zato sem bil prepuščen sam sebi. Preobrat se je zgodil, ko je moj oče prodajal drva za kurjavo. Naneslo je, da je po drva prišel modelar iz Lesc. Z očetom so se dogovarjali okoli drv in slučajno pogovor nanese na modele, ko njegova žena omeni, da mož pač nima časa, ker mu po glavi rojijo samo modeli. Moj oče pa takoj nazaj, da pozna še enega takega. No, in tako pride ta možakar do mene v drvarnico, kjer sem na prepihu modelaril v vročini in zimskem mrazu. Ko opazim možaka, da prihaja k meni, se ponosno postavim poleg modela, češ poglej kaj jaz delam. Ko pa možak izjavi, da je lastnik velikega modela DC-9, Marjan Mencinger, pa sem se v trenutku počutil kot kakšen majhen žužek. Njegov model sem poznal le iz neke televizijske oddaje, ki sem jo gledal z izbuljenimi očmi. Seveda je Marjan model pregledal in na moje začudenje niti ni imel prevelikih pripomb, čeprav model niti slučajno ni bil primeren za v zrak. Toda dal mi je ogromno energije in optimizma. Ko je videl, da sem krmilne površine šival in da nisem uporabil niti koščka balse, mi je skoraj čestital, za tako izvirne rešitve. Obljubil mi je, da lahko pri njem dobim nekaj kosov balse, očeta pa je prepričal, da mene modelarstvo nikakor ne bo minilo in mi je treba pač pomagati, da nekako pridem do naprave za daljinsko vodenje.
Zelo težko sem čakal naslednjega dne, ko sem se s kolesom odpeljal 10 km daleč v Lesce do Marjana. Ko sem vstopil v njegovo delavnico me je stvar tako fascinirala, da sem nekaj časa samo stal z odprtimi očmi in samo gledal. Dobil sem star Graupnerjev katalog in veliko črno vrečo balse, ki je bila za Marjana odpadek, meni pa kot največji dar. Ko sem se s kolesom peljal domov in na njem tovoril veliko vrečo balse, me počasi prehiti avto, v njem pa dva »miličnika« (takrat so se tako imenovali). Seveda me ustavita, kaj tovorim v vreči. Zelen kot sem bil, sem bil ves prestrašen in s strahom izjavim, da imam v vreči balso. Miličnika se spogledata, nekam čudno pogledata in vprašata »Kaj pa je to?« Ali si predstavljate, kako težko je policaju oz. miličniku priznati, da nekaj ne ve? Jaz pa s strahom, »Ja, tak afriški les.« Seveda ni bilo treba več kaj reči, popisala sta me po dolgem in počez. Ko sem nadaljeval pot sem se počutil kot ne vem kakšen kriminalec, ki tovori prepovedano robo. Sicer kasneje ni bilo iz tega nič, bilo me je pa kar pošteno strah.
To poznanstvo z Marjanom Mencingerjem je obrodilo sadove, in iz Nemčije sem dobil čisto pravo postajo za daljinsko vodenje. Še danes jo imam, pa čeprav ima domet le 3 metre. Poleg sem naročil še nekaj najnujnejših stvari, ki sem jih potreboval; eliso, 5 litrov goriva, polnilec akumulatorjev in nekaj malenkosti. Seveda je bilo treba sedaj to zmontirati v model. Ker nisem imel vilic za bovdne, sem jih izdelal kar sam iz tanke pločevine, ki sem jo privil na napero od kolesa. Vijak za napenjanje napere sem odrezal na pol in tako naredil dve matici, ki sta držali vilico na svojem mestu. Montaža komponent v model je bila uspešna in model je pač moral na mojo prvo testno vožnjo.
Ker nisem imel nobenih izkušenj in pripomočkov za vžiganje modelarskega motorja sem razrezal star svinčen avtomobilski akumulator in ločil en člen, ki je dajal 2 V. Ker nisem imel starterja, motor pa na roke nikakor ni hotel vžgati, sem na vijak, ki je držal eliso navil navadno vrv in s potegom pognal motor. Tu je bilo treba kar nekaj vaje, toda kmalu sem znal motor vžgati iz prve ali pa iz druge.
Napočil je trenutek, da gre model v zrak. Odšel sem na polje, ki ga je sekala ozka asfaltna cesta, v tistih časih dokaj malo prometna. Lepo sem pripravil model in vžgal motor. Model sem postavil na cesto in dodal plin, model se je zapeljal po cesti in po nekaj metrih iz nje navzdol. Seveda je motor crknil in treba je bilo ponoviti postopek. No, ta postopek sem potem ponovil kake 10-krat. Nikakor mi ni uspelo, da model pelje naravnost. Tisti dan sem sicer obupal, sem se pa naslednji dan vrnil in ponavljal poskus vzleta. Ker mi nikakor ni šlo, sem se razjezil, model vzel v roke in ga s polnim plinom zalučal v zrak. Naprej je sicer vse jasno, model je letel, toda le kake par metrov in treščil ob tla. Evo, pa je bilo konec z mojim prvim modelom, ki sploh nikoli ni letel.
