Zadnje objave

Začetki narodnega letalstva

Ob razsulu habsburškega cesarstva je razpadla tudi avstro ogrska armada; njeni vojaki so se vračali domov, večji del slovenskih letalcev pa je najprej pomislil, kako zavarovati svojo pravkar osvobojeno domovino. Odpravili so se sicer proti domu – če je bilo le mogoče, z letali – a so se v Ljubljani in kasneje v Mariboru prostovoljno vključili v tamkajšnji eskadrilji, prvi enoti, nastali v Jugoslaviji, ki pa sta vsaj v začetku imeli še bolj slovenski kot jugoslovanski značaj.
Prvi letalec ljubljanske eskadrilje je postal narednik Mirko Plehan, ki je doživljal konec vojne kot učitelj letenja v Celovcu. Tu je 1. novembra 1918 zmaknil iz zastraženega hangarja letalo, pri čemer so mu pomagali njegovi letalski učenci, večinoma slovanskega rodu. Skozi meglo in oblake je priletel nad Kranj in nadaljeval v nizkem letu do Ljubljane. Tu se je v Šiški, kjer je stanoval, spustil na travnik, ki se mu je zdel dovolj pripraven in blizu doma. Ker je imelo letalo avstrijske oznake, je pilota pričakala nič kaj miroljubna skupina, s katero je bil tudi letalski poročnik Stane Rape, v naslednjem obdobju pomembna osebnost za razvoj slovenskega letalstva. Ko se je pokazalo, da je pilot pravkar pristalega letala Slovenec, mu je ljubljančanka Francka Štepic pripela na kapo trak v barvah slovenske zastave. Plehan je snel tudi druge oznake in iz avstro ogrskega je postal prvi slovenski in jugoslovanski vojni pilot. Drugi dan sta z Rapetom med poletom nad Lescami odkrila zapuščeno letalo in ga naslednjega dne pripeljala v Ljubljano. S tretjim letalom se jima je tam pridružil poročnik Franc Žarn. Naslednje letalo so dobili v Logatcu. Med prvimi piloti, ki so stopili v ljubljansko eskadriljo, našteva Plehan še Hirša, Grampovčana, Hauptmana, Kosa, Colnarja, Turka, Kvedra, Skoporca, Ramorja, Pohlina, Novaka, Legata, Pešla itn. Kmalu so zrasli ob letališču še hangarji in delavnice. Na šišenskem letališču je pristal poročnik Venčeslav Vrtovec, ki je priletel v Ljubljano s češkim pilotom Francem Vognarjem; skupaj sta z letališča v Ajdovščini, ki so jo že zasedli Italijani, poletela s tam zaplenjenim letalom. Vrtovec se po pristanku ni pridružil eskadrilji, marveč se je odpravil v jezuitski samostan, kot je sklenil že med vojno. Tudi nekateri drugi letalci so kmalu zapustili ljubljansko enoto, deloma iz osebnih razlogov, deloma pa tudi zato, ker so si letalsko službo v domovini drugače predstavljali – kot službovanje v slovenski enoti, kar je ljubljanska eskadrilja v začetku tudi bila. V letu 1919 sta ljubljanska in iz nje nastala mariborska eskadrilja sodelovali na koroški fronti v bojih za slovensko severno mejo. Narodnostni značaj ljubljanske eskadrilje se je pokazal tudi na pogrebu Ivana Cankarja 13. decembra 1918 v Ljubljani: njeni letalci so tedaj leteli nad pogrebnim sprevodom in blizu realke odvrgli venec. Ljudje so ga pobrali in položili na krsto največjega slovenskega pisatelja pa tudi politika, ki je postavil slovenstvo in jugoslovanstvo na pravo mesto.Prva letalska enota
S prvo svetovno vojno se tudi na Slovenskem konča pionirsko obdobje letalstva, ko pretežno individualna prizadevanja, preskuševalno in posnemovalno snovanje ter obrtniško izdelovanje letal zamenjata industrijska proizvodnja in množična uporaba letal.
Svetovna vojna zajame večji del slovenskih letalskih pionirjev in nasilno prekine ali preusmeri njihovo letalsko delo. Domača graditeljska dejavnost praktično povsem zamre. Izjema je predvsem Anton Oister, ki med vojno v svoji delavnici v Šiški izdeluje padala po lastni patentirani zamisli. Oblikuje pa se mlada generacija slovenskih letalcev, ki se v vojnih razmerah usposabljajo za povojno delo. Stanko Bloudek je med Slovenci najvidnejša osebnost, ki s svojim delom pomembno sooblikuje in povezuje kar tri obdobja v zgodovini letalstva: pionirsko, vojno in med dvema vojnama. Na tujem ima vrstnika v Jožetu Zablatniku.
Vojna je povezala letalstvo v kompleks svetovnih razsežnosti, vendar je pospešila tudi nastanek nacionalnih aviacij oziroma jih je omogočila, ko je spremenila evropski zemljevid. V tehničnem pogledu je predvsem izpolnila osnove, večinoma razvite že v pionirskem obdobju, in je dosegla večji učinek zlasti s stopnjevanjem moči motorja. V nadaljnjem razvoju je bil nujen prehod na nove, znanstveno (zlasti aerodinamično) utemeljene osnove.
Izraba dosežkov letalske tehnike v prvi svetovni vojni je tudi med Slovenci prispevala k razbitju iluzije, da je civilizacijski razvoj že sam po sebi tudi kulturni napredek.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.