| |
|
 |
|
|
 |
Modelarstvo  Slovenski konstruktorji Edvard in Jože Rusjan |
 |
| |
|
Edvard in Jože Rusjan |
|
Na začetku letalske zgodovine je doseglo izredne uspehe nekaj znamenitih pionirskih bratovskih dvojic. Brata Montgolfier sta izdelala prve balone. Lilienthala sta proučevala ptičje letenje in Otto je postal prvi uspešni letalec z brezmotornim letalom. Wrighta sta s svojimi letali in poleti utrla pot motornemu letalstvu. Kar sta Wrighta v svetovni zgodovini letalstva, sta Rusjana v naši. Edvard je 25. novembra 1909 izvedel prvi slovenski motorni polet, prvega z letalom lastne izdelave tudi v širšem delu Evrope s sedanjim jugoslovanskim ozemljem in Balkanom.
Bratovo letenje ter zlasti njegova ikarovska smrt sta zasenčila
Jožetove zasluge; nedvomno je bil ustvarjalnejši Edvard vodilni član
dvojice, toda Jože je bil s svojo vztrajnostjo in obrtniško
doslednostjo ter drugimi dopolnilnimi lastnostmi njegov nepogrešljivi
sodelavec. To sodelovanje je tudi dalo rezultate, ki težko najdejo
primerjavo v svetu in jih ni mogoče pojasniti drugače kakor z dejstvom,
da sta delala dva Rusjana.
Starša Franc Rusjan in Grazia Cabas Preden sta se Jože in Edvard Rusjan na začetku našega stoletja
posvetila letalstvu, jima je bila namenjena zaposlitev v očetovi
sodarski delavnici v Gorici. Edvarda je na vso moč mikala tehnika, a za
študij strojništva v Gradcu ali na Dunaju ni bilo denarja. Željam, ki
so presegale rutinsko obrtniško delo, je skušal zadostiti z raznovrstno
športno dejavnostjo, najbolj pa ga je pritegnilo kolesarstvo. Leta 1903
se je sedemnajstleten pridružil goriškim dirkačem. Sprva je vozil na
težkih klubskih kolesih, potem pa sta mu prijatelja Kerševani in Čuk
pomagala, da si je v njuni delavnici sestavil primernejše dirkalno
kolo. Poslej je segal po prvih mestih, in kolikor mu niso pri tem
pomagale telesne moči, je nadomestil z izredno voljo in borbenostjo.
Kmalu vsaj med klubskimi tovariši ni imel enakovrednega tekmeca in se
je začel preskušati ter uveljavljati na medklubskih dirkah, ki so mu
vse bolj širile prostorski obseg Rusjanova domačija v Gorici. Tu sta začela brata izdelovati prva motorna letala, nato pa sta večji del svoje letalske dejavnosti prenesla v Miren, bliže k letališču v Rojah. športnega delovanja, pa tudi
poznanstev. Med tedanjimi kolesarji je bilo veliko navdušencev za
tehniko, motorizem in avtomobilizem. Marsikateri kasnejši pionir se je
uvedel v letalstvo prav prek kolesarstva, tako tudi Edvard Rusjan.
Goriško kolesarsko društvo. Edvard Rusjan je v prvi vrsti drugi z leve. Vendar pa so letalski začetki bratov Rusjan zgodnejši od Edvardovega
kolesarstva. Kakor sta zapisala sama, sta se začela ukvarjati s
problemi dinamičnega letenja že leta 1897. Ker je bilo takrat Edvardu
šele enajst let, Jožetu pa vendarle trinajst, je šlo verjetneje za
pobudo starejšega brata. Časopisi so tedaj kar precej pisali o
Lilienthalu, ki je padel leto poprej, pa o balonih ter o Kressu in
drugih letalskih poskusih. Vsi ti dogodki so nedvomno pospeševali
zanimanje za letalstvo tudi v Gorici, kjer je bilo že mogoče dobiti
tudi revije in knjige z letalsko tematiko. Tako so verjetno najprej
tiskane informacije in ne neposredni zgledi usmerili zanimanje bratov
Rusjan.
Leta 1900 sta zgradila že uspešno leteč model, tri četrt kilograma
težkega enokrilca z nosilno površino 10 dm2 in z vijakom, ki ga je
poganjala urna vzmet. Letalce se je dvignilo 5 m visoko in je letelo
precej daleč, vsekakor dovolj, da je svoja graditelja tako navdušilo in
ohrabrilo, da sta začela misliti na gradnjo letala normalne velikosti.
Med šestletnimi pripravami, ki so potekale vzporedno z Edvardovim
kolesarstvom, sta študirala teorijo letenja, delala aerodinamične
poskuse, gradila modele ter narisala veliko število skic in načrtov, ki
pa sta jih vedno znova odmetavala kot nezrele. Da bi lahko zgradila
pravo letalo, sta pogrešala predvsem očetovo podporo, dokler ni začel
leta 1908, ob vesteh o uspehih ameriških in francoskih letalcev, tudi
goriški sodar Franc Rusjan drugače razmišljati o letalski usmerjenosti
svojih sinov in ju v teh prizadevanjih vse bolj podpirati. Brata sta
imela tedaj že primerne izkušnje z enokrilnimi in dvokrilnimi
letalskimi modeli, da sta lahko prešla na naprave, ki naj bi dvignile
od tal človeka. Načrtovala sta letalo, ki bi ga bilo mogoče poganjati z
rokami in nogami ter bi zamahovalo s krili. Ko pa sta to misel zavrgla
in se odločila za neposreden prehod k motornemu letenju, sta se
zadržala tudi pri ideji helikopterja, ki bi si ga bilo mogoče oprtati
kar na hrbet. Naposled naj bi si že v tem letu - po nedokumentiranem
izročilu, naredila primitivno enokrilno ali dvokrilno letalo, vanj pa
vdelala tudi motor. Baje so se jima posrečili celo do 10 m dolgi skoki.
O tem pa govore le domneve - Rusjana sama nič ne sporočata, čeprav sta
si v izjavah prizadevala, da bi poudarila prav svoje zgodnje začetke. Edvard je načrtoval, Jožetova delavnost, vztrajnost in temeljitost pa je pripomogla, da so iz teh načrtov nastala letala.
Vsekakor je postalo vprašanje nabave primernega motorja osrednje in
odločujoče pri njunem nadaljnjem letalskem delu. Edvard, ki se je tudi
kot samouk izpopolnil v motoroznanstvu - medtem ko je Jože izhajal iz
sodarstva in ostal v letalstvu vseskozi pri lesenih ogrodjih - je
nameraval izdelati motor po lastni zamisli. Izrisal je skice za
štiricilindrski vrstni motor in začel iskati možnosti za strokovno
izpopolnitev načrtov ter izdelavo motorja. Kolesarska poznanstva so ga
privedla do pravega moža, do torinskega podjetnika in letalskega
konstruktorja Franza Millerja. Poleti 1909, ko je Edvard z risbami za
motor in letalo, ki naj bi ga ta motor poganjal, odpotoval v ltalijo,
se sklene pripravljalno obdobje bratov Rusjan.
Prav tedaj je veljala osrednja pozornost javnosti velikim mednarodnim
letalskim prireditvam, zlasti prvemu takšnemu mitingu od 22. do 29.
avgusta v francoskem Reimsu. Sodelovalo je 38 letal, ki so jih
pilotirali tedanji najboljši letalci. Dosegli so več novih svetovnih
rekordov. Od 9. do 20. septembra je sledila podobna prireditev v
italijanski Brescii, ki je bila nekoliko manjša po številu sodelujočih
letal (14), pa tudi manj uspešna (en sam svetovni rekord: Francoz
Rougier je na letalu bratov Voisin dosegel 300 m višine). Prirediteljem
in tekmovalcem je nagajalo vreme; 18. septembra se je razbesnelo v
pravi orkan, ki je podiral hangarje in lomil letala. To je močno
prizadelo konec te prireditve, ko so vsi pričakovali najboljše dosežke.
Kljub temu je imel Rusjan v Bresci kaj videti. Miller, ki mu je
omogočil obisk prireditve, je na mitingu sodeloval z letalom lastne
konstrukcije Aerocurvo (pri načrtovanju je sodeloval Riccardo Ponzello)
in izdelave; pilotiral ga je Leonid da Zara, ampak ni hotelo v zrak.
Sestra Luisa je pomagala bratoma s šivanjem platna za krila letala. Nedvomno si je Edvard že v Millerjevi skupini nabral dragocenih
izkušenj, ki jih je obogatil še z vsem ostalim, kar je v Brescii videl
in doživel, kasneje pa uporabil pri lastnem delu. Miller ga je seznanil
tudi z Aleksandrom Anzanijem, ki je v Brescii tekmoval kot pilot z
letalom Avis, bolj pa je bil poznan kot proizvajalec letalskih
motorjev. To novo poznanstvo je Rusjanoma pomagalo do motorja. Edvard
se je tedaj seznanil tudi z Louisom Bleriotom, ki je 25. julija tega
leta prvi preletel morje med Francijo in Anglijo. Tokrat Bleriot ni bil
med najuspešnejšimi - dejstvo, da so se v Brescii enokrilci odrezali
precej slabše od dvokrilcev, je najbrž odločilo, da sta se Rusjana
najprej posvetila večkrilcem in sta šele kasneje prešla na enokrilce.
Tako se je Edvard v Italiji seznanil z najnovejšimi dosežki na področju
letalstva in letenja ter se povezal s kvalitetno konico mednarodne
letalske druščine. Predvsem pa je pomembno, da sta dobila Rusjana
neposredno zatem lasten pogonski agregat, Anzanijev zračno hlajeni
motor s tremi cilindri, ki bi moral pri 1300 vrtljajih na minuto
razvijati kakšnih 18,4 kW (25 KM). Kako sta prišla do tega motorja, ni
natanko ugotovljivo. Sama sta zapisala, da jima ga je kupil oče.
Težave, ki sta jih imela z njim, dajejo misliti, da jima je Anzani
poceni prodal že rabljen motor, ko se je Edvard v Bresci dogovoril za
nadaljnje sodelovanje s tem tovarnarjem. Ob Edvardovi smrti pa so
časopisi posredovali novico, da si je zaslužil svoj prvi motor s
prodajo načrtov ali celo motorja lastne izdelave, s katerim naj bi bil
poskušal leteti že leta 1908 - v Videm.
Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.
|
|
|
 |
|
 |
|
 |
 |
| |
|
Obiskovalci |
Obiskovalci: 484,929 (started: 2006-01-01)
Obiskovalci danes: 2
Obiskovalci vceraj: 339
Obiskovalci na dan: Ø 217.56
Max. visitors per day: 515 (at (date): 2011-03-07)
Max. page views per day: 11,211 (at (date): 2008-11-17)
Page views: 3,153,755
Page views today: 58
Page views yesterday: 2,453
Page views per day: Ø 1,414.89
Page views per visitor: Ø 6.50
Online: 2 Obiskovalci
Max. online: 19 (at (date): 2008-08-01, 18:51:04)
Page views this page: 2,348
Your own page views: 140
JavaScript enabled: 0%
(c) 2006 www.joom.la
|
|
Vreme |
Vir: rtvslo.si |
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
|
