Zadnje objave

Slovenci v vojnem letalstvu

Na osnovi poznanih in primerjalnih podatkov je mogoče sklepati, da so bili Slovenci zastopani v vseh strukturah letalskega rodu vojske: kot poveljujoči oficirji in izvidniki, kot piloti in pomožno osebje, pa tudi v letalski industriji ter konstrukciji. Med prvimi so se znašli v vojnem letalstvu predvojni pionirji, tako tudi balonarja Macher in Samec, piloti Stiplošek, Vidmar pa Huzjan in Kraigher; med konstruktorji in izumitelji, ki jih je pritegnila k sodelovanju vojna industrija, so bili Bloudek, Oister, Zablatnik. Kasneje so vstopali mlajši letniki in tako se je v vojnih preskušnjah oblikovala tudi nova generacija slovenskih letalcev.
Preseneča visok odstotek Slovencev v avstro-ogrskem letalstvu. V mornarici, kjer je bil delež slovenskih mornarjev in častnikov vselej velik, je bilo v prvi svetovni vojni okoli 3 odstotke Slovencev. V drugem tehničnem rodu vojske, letalstvu, bi po tem razmerju pričakovali med 1600 avstroogrskimi vojnimi piloti okoli 50 Slovencev, pa že doslej poznani podatki kažejo, da jih je bilo vsaj dvakrat toliko. Ker je bil za pilote običajen podoficirski čin, za izvidnike pa oficirski, bo med slednjimi najti precej manj Slovencev, toliko več pa jih je bilo med mehaniki in v drugih pomožnih službah, kjer je bilo osebje z najnižjimi vojaškimi čini ali brez njih. Avstro-ogrski vojski, ki so jo do treh četrtin sestavljali nenemško govoreči vojaki, so namreč v obratnem razmerju poveljevali častniki, med katerimi je bilo več kot tri četrtine nemško govorečih. Takšna razmerja so bila še dodaten vzrok za notranja nasprotja, ki so vseskozi hromila to vojsko, proti koncu vojne, ko so se do skrajnosti zaostrila, pa so postala usodna, čeprav so z njimi ves čas računali. Tako slovenskih letalcev skorajda niso pošiljali na srbsko bojišče, kjer od njih niso mogli pričakovati napadalnosti do bratskega južnoslovanskega naroda. Skrbno so tudi preverjali, koga bodo poslali na rusko bojišče, kajti občutek širše slovanske pripadnosti je pognal na drugo stran vzhodnega bojišča tudi mnogo Slovencev. Šele na jugozahodnem bojišču so bili slovenski vojaki in med njimi letalci posebej motivirani za boj. To dejstvo je poveljstvo cesarske vojske spretno izrabljalo v svojo korist.Jurij Kraigher
Kot v drugih rodovih vojske pa so bili tudi v letalstvu Slovenci, ki se niso hoteli boriti za habsburške interese. Tako se je Andrej Kumar s Kojskega v goriških Brdih izmikal mobilizaciji, dokler ga niso našli in postavili pred vojaško sodišče. S prisilnega dela je prek Romunije prebežal v Rusijo, kjer je doživel oktobrsko revolucijo. Rešil je življenje nekemu francoskemu majorju in ta mu je obljubil izpolniti željo, da bi postal pilot. Skupaj sta potovala prek Sibirije, Kitajske in z ladjo okoli Afrike v Francijo. Kumar je moral še za tri mesece v tujsko legijo, da se je lahko kot tujec vpisal v francosko pilotsko šolo. Želel je priti na solunsko fronto, toda vojna se je prej končala. Ponudili so mu letalsko kurirsko službo med Prago in Parizom, toda raje se je vrnil v domača Brda. Kasneje je postal vidna politična osebnost med slovenskimi Primorci.
Dva znamenita pilota slovenskega rodu pa sta že kmalu po začetku vojne z Italijo preletela vsak s svojim letalom na drugo stran jugozahodnega bojišča, da bi se borila na strani antante. Tržačan Ivan Vidmar, letalski as iz predvojnega pionirskega obdobja, je ostal v Italiji, vendar ni več dobil priložnosti, da bi svojim velikim dosežkom iz let 1911-14 dodal še kaj novih. Drugače pa je bilo z Jurijem Kraigherjem iz Hrašč pri Postojni. Ko se je novembra 1914 izšolal v Aspernu za pilota, je že načrtoval prebeg na rusko stran. Vendar so ga zadržali v pilotski šoli za inštruktorja letenja. Naposled mu je uspelo, da so ga poslali na tirolski del jugozahodne fronte, ki jo je preletel z brandenburgom, polnim bomb, in pristal v Italiji. Tu so ga sprejeli zelo negostoljubno, vlačili po ječah in taboriščih, dokler mu ni uspelo priti kot prostovoljcu na solunsko bojišče, kjer se je pridružil srbskim in francoskim letalcem. Po koncu vojne se je zadržal v jugoslovanskem vojnem letalstvu, vendar se je nazadovoljen z razmerami v njem in s položajem rodne primorske onstran državne meje odločil za izselitev v ZDA. Tam je postal med vojnama velik as civilnega letalstva, v drugi svetovni vojni pa vojnega in je dobil polkovniški čin.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Ponudba kompletov