Zadnje objave

Slovenci in cepelini

Ko so se po letu 1900 začeli postopoma uveljavljati zračne ladje in predvsem cepelini, so tudi na Slovenskem vzbujali precej pozornosti. Časopisje je o njih pisalo že zaradi atraktivnosti: širokopotezne gradnje, drzni poleti, odmevne nesreče. Strokovna publicistika pa je bila do cepelinov vedno kritična in pogosto kar odklonilna, pa ne samo iz tehničnih razlogov, marveč tudi iz narodnostno-obrambnih.
»Nekaj posebnega mora biti na Zeppelinovem načrtu, če ne, pa bi se ne bilo osnovalo po nasvetu inženirjev in fizikov posebno društvo, ki je že zbralo dosti denarne podpore,« je zapisal Simon Šubic leta 1900, ko je grof Zeppelin gradil svoje prvo zračno plovilo. Ob zavlačevanju poskusnega poleta z njim pa je pokazal na tehnično nezanesljivost njegovih naprav in na tvegano naložbo velikega kapitala: »Sredi jeseni je obetal teden za tednom, da vzleti zdaj in zdaj – pa se je nenadoma skesal in preložil, kakor sporočajo časopisi, to nevarno podjetje do prihodnjega poletja. Kaj ga je prestrašilo, tega ne bomo to leto natanko zvedeli, saj se ne sme preveč odkritosrčno govoriti in ne prehitro razglasiti pravega vzroka, pa tudi ne odkriti pred svetom vse zamude, iz katere izvira zadržek, da ne pride prezgodaj ob podporo svojih imovitih plemenitašev!«Cepelin v Munchnu 12. avgusta 1910
Na prehodu iz leta 1908 v naslednje, ko sta se brata Rusjan že pripravljala na gradnjo svojih letal, je Josip Demšar odločno zapisal: »Iz izkušenj, ki jih imamo do sedaj glede zrakoplova sklepajo nekateri, da z zrakoplovom sploh nikdar ne bo mogoče varno potovati po zraku, primernejši pa se jim zde za tako potovanje letalni stroji.«
Zanimanje za cepeline se v tem času med Slovenci ni zmanjšalo, nezaupanje pa se je nadaljevalo. Ko je slikar Milan Klemenčič nekega avgustovskega dne leta 1910 zagledal nad Munchnom veliko zračno ladjo, jo je nemudoma ujel v objektiv svojega fotografskega aparata. Zajel je še del historične arhitekture in dvoje časovnih razsežnosti – preteklost in prihodnost – je dalo njegovemu posnetku dramatičen poudarek. Nemški cepelin pa je že takrat pomenil Slovencem tudi drugačen simbol: močne koncentracije kapitala in preteče vojne nevarnosti. Zato je slovenska strokovna publicistika načeloma zavračala zračne ladje. »Naravnost ogromni so tudi stroški, ki se izdajo za gradnjo takih velikanov,« je zapisal Jakob Zupančič leta 1911. »Kako bodo baloni v prihodnje obveljali, tega še ni mogoče presoditi. Za razno uporabo bodo najbrž služile tudi razne vrste… Princip vodljivega zrakoplova je rešen, tehniška izpopolnitev se je pa komaj pričela. Nekateri oboževatelji Zeppelina in ljubitelji zrakoplovstva pričakujejo od balonov, kakor navadni ljudje od vsake nove iznajdbe, neverjetne in nemogoče stvari. Vojne se bodo bojda odločevale v zraku in državne meje bodo postale nepotrebne. Tisti narod bo zagospodoval vsemu svetu, ki bo imel največjo in najboljšo zračno ladjevje. Res čudna muzika čudnih prerokov!«
Tri leta kasneje se je vizija, ki jo je slikal avtor prve slovenske knjige o letalstvu, začela uresničevati v prvi svetovni vojni.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Ponudba kompletov