Zadnje objave

Prvi slovenski piloti

Že kratek pregled letalskih dosežkov pokaže, da je bilo v pionirskih časih pred prvo svetovno vojno na Slovenskem kar precej letenja. V obdobju 1909-14 so brezmotorno leteli: Otmar Kanet poleti 1909 v Ormožu, Oskar Rziha marca 1910 v Kamnici pri Mariboru, Stanko Bloudek leta 1910 ali celo prej v Pragi, Vilko Peternelj pozimi 1911/12 na pobočjih nad Cerknim, Franc Zupančič leta 1913 pri Sodražici in Rudolf Zaloker pomladi 1914 v Ljubljani. Motorno pa so v tem času leteli: Edvard Rusjan je izvedel prvenstveni polet 25. novembra 1909, nato pa je do septembra 1910 letel v Gorici s šestimi ali sedmimi letali Eda, ki jih je zgradil po lastnih zamislih skupaj z bratom Jožetom, konec leta 1910 je letal v Zagrebu in se je 9. januarja 1911 ubil v Beogradu, v obeh mestih pa je letel na Mercep-Rusjanovem letalu. Stanko Bloudek je od oktobra do decembra 1910 poskušal letati na Racku v Plznu, maja 1911 pa na Libeli v Dunajskem Novem mestu. Oskar Rziha se je aprila 1911 dvignil z letalom Asir 1 v Teznem pri Mariboru. Na letalu, ki ga je izdelal z Ivanom Renčljem, je septembra 1911 letel pri Pivki Alfonz Kjuder. Leta 1912 je letal z letalom lastne konstrukcije Vindobona Jože Zablatnik iz Celovca.
Z Zablatnikom pa prihaja v slovenskem letalskem pionirstvu do preloma. Pri zgodnjih pionirjih sta bili gradnja letal in letenje z njimi praviloma združena. Z vse hitrejšim razvojem letalstva pa je prišlo do specializacije: ob razvoju proizvodnje letal za trg je vse več pilotov letalo na letalih, ki jih niso sami izdelali. Med piloti slovenskega rodu je prav Jože Zablatnik morda že leta 1909, najkasneje pa od maja 1910 prvi letal na industrijsko izdelanem letalu, prvi pa je opravil tudi pilotski izpit. Ti piloti niso več dokazovali le tehničnih kvalitet letal, marveč so se uveljavljali in so pogosto tudi tekmovalno dokazovali svoje lastne pilotske kvalitete, ko so skušali dosegati čim boljše rezultate v trajanju, višini, preleteni razdalji in hitrosti letenja, prirejali so turneje, se udeleževali mitingov in tekmovanj, potegovali so se za nagrade in rekorde. Najboljši med njimi so postajali mednarodno poznani, slavili so jih kot letalske ase. Drugi, skromnejši, so si prizadevali vsaj za kakšen prvenstven polet na še nepreleteni progi ali nad mestom, ki še ni doživelo letenja. Tudi Slovenci so se v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno udeleževali tega dogajanja, deloma doma in še več zunaj ožje domovine. V letih 1910-14 so se prvi specializirani piloti slovenskega rodu – med njimi prvi in z najbolj vidnimi uspehi Jože Zablatnik, Ivan Vidmar ter Alojz Stiplošek – trajno vpisali v letalsko zgodovino. Vse več pa je bilo tudi slovenskih krajev, nad katerimi je že brnelo letalo.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.