Zadnje objave

Prvi poskusi in izumi v balonarstvu

V drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem ne prihaja več le do zapisov o balonih, marveč se posamezniki ukvarjajo že tudi s praktičnimi poskusi in izumi. Do prvega takšnega poskusa v naših krajih naj bi bilo prišlo leta 1855 v Ljubljani. Na Rožniku naj bi bil neki K. Lindner pripravil kar tekmovanje, najbrž s toplozračnimi balonskimi modeli. V sedemdesetih letih preteklega stoletja se je v Ljubljani ukvarjal z balonskim modelarstvom slikar in profesor na realki France Globočnik. Kot študent je leta 1848 sodeloval na Dunaju v marčni revoluciji in je bil – skupaj s kasnejšim začetnikom slovenskega letalskega pionirstva Valentinom Matijo Živicem – član borbene »akademske legije«. Že tedaj si je lahko pridobil tudi prve informacije o balonih. Njegovi poskusi s svilenimi, s špiritnimi gorilniki opremljenimi baloni, ki jih je hranil obešene pod strop v svojem realčnem slikarskem kabinetu, so zbujali zanimanje za to dejavnost tudi med njegovimi dijaki.
Leta 1870 je nekdanji lastnik parnega mlina v Melju, tedaj pa že notar v Arvežu (Arnfelsu), Ferdinand Kirchner, pridobil privilegij za svoj izum balona z originalnim sistemom za uravnavanje višine. V tem kraju je nekaj prej kaplanoval Franc Šrol, avtor poročil o Godardovih poletih z balonom v Gradcu, objavljenih z majhno zamudo za dogodki leta 1853 v Novicah.
V začetku leta 1874 je mariborski časopis poročal o izumu tamkajšnjega lekarnarja Weinzla Koniga. Ta je s kemičnimi poskusi odkril snov, ki ga je silno presenetila z nepričakovanimi lastnostmi. Po dolgotrajnem prizadevanju je nato izdelal model motorja, ki ga je poganjala ta, očitno eksplozivna snov, saj je razvijal za svojo velikost nenavadno moč, pri tem pa ga je bilo lahko upravljati. Leta 1877 je prikazal svojo napravo tudi na pariški svetovni razstavi. Za primerjavo: prvi vodljivi zrakoplov s plinskim eksplozivnim motorjem so preskusili v svetu leta 1871 (P. Hanlein).
Sodeč po priimkih, Kirchner in Konig nista bila slovenskega rodu, očitno pa sta našla na Slovenskem plodna tla za svoje delo. Tako je bilo tudi s slovitim izumiteljem Josefom Resslom, ki ga štejejo za svojega Čehi, Nemci, Avstrijci in ker je opravil velik del svojega izumiteljstva na Slovenskem povsem upravičeno tudi Slovenci. Ressel je najbolj poznan po izumu ladijskega vijaka (iz katerega so izvedli tudi zračni vijak) – patent zanj so mu podelili leta 1827, ko je deloval v Trstu. Že kot študent na Dunaju – leta 1816 ali prej – pa naj bi bil razmišljal o zrakoplovu, ki naj bi ga poganjala, morda že z zračnim vijakom, elektrika. Zamisel je bila na začetku 19. stoletja fantastična, saj tedaj še ni bilo ne elektromotorjev ne motoriziranih zrakoplovov.
Resslov sin Henrik, ki je prav tako deloval v Trstu, je sklenil dalje izpopolnjevati očetovo mladostno zamisel za zrakoplov. V to prizadevanje je vložil velik del svojega življenja in vsa sredstva. Leta 1871 je izum patentiral, naslednje leto pa je izdelal model parnega zrakoplova. Ker je nato presahnila denarna podpora, do izdelave zrakoplova ni prišlo. Henrik je umrl v bedi in razočaranju trinajst let po pridobljenem, a neuresničenem patentu. Njegov izum temelji na zaprtem kroženju vodne pare. Ta naj bi najprej poganjala parni stroj, ta pa kompresor za stisnjeni zrak, ki naj bi po načelu reakcije vrtel dvoje lopatičastih koles: pogon naprej naj bi posredovalo kolo pod gondolo, dviganje pa kolo nad njo. Ko bi para opravila delo, bi se kondenzirala na notranjih stenah kovinskega zrakoplova in ga segrevala, da bi deloval kot toplozračni balon.
Le kot znanstvenofantastično zamisel je zasnoval svojo zračno ladjo slovenski fizik Simon Šubic l. 1893 v delu Pogubni malik sveta. Njegova letalna naprava sodi bolj na področje težjih od zraka: vzgon proizvaja z električno (v sili tudi ročno) poganjanimi mahajočimi krili, vodoravno gibanje pa posreduje polžast vijak, podoben Resslovemu, vendar so stene tega vozila votle in v njih so mehovi z vodikom; čeprav statični vzgon ne zadošča za letenje, sodi po tej svoji konstrukcijski posebnosti deloma tudi med zrakoplove.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.