Zadnje objave

Padala Antona Oistra

Anton Oister, zaradi nesreče pri delu zgodaj invalidsko upokojeni vlakovodja, tapetnik in izumitelj, se je od prvih let 20. stoletja ukvarjal z balonskim modelarstvom, v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno pa je prešel k izumljanju ter izpopolnjevanju in med vojno tudi k serijskemu izdelovanju padal. Njegova tovrstna dejavnost pomeni sočasno vzporednico z drugimi najbolj naprednimi pojavi na tem področju na svetu. Do njegove usmeritve v padalstvo je menda prišlo, ko je nekoč videl ali vsaj slišal za ponesrečenega balonarja, ki je odskočil s padalom, pa se mu to zaradi premajhne višine in slabe konstrukcije ni prav odprlo in si je pri padcu zlomil noge. Tako se je v Ljubljani ponesrečil češki balonarski artist Jan Plaček leta 1903 in morda je prav ta nesreča – in ne kakšna kasnejša, kot pišejo nekateri viri – privedla Oistra najprej v balonsko modelarstvo in nato v padalstvo. Vsekakor je v začetku svojih prizadevanj za izum padala, ki bi se zanesljivo odpiralo, izhajal iz balonarstva – njegova prva padala z manjšo spodnjo odprtino za vstop zraka in večjim premerom na sredi oboda spodaj odprte kroglaste tvorbe so bila bolj podobna balonom kot kupolnim padalom. Balonsko padalo Antona OistraOistrova originalna zamisel in osnova kasnejših patentov so bili kovinski zložljivi oziroma sprožilni mehanizmi, ki so poskrbeli za hitro in zanesljivo odpiranje, polnjenje z zrakom in zaviralni učinek. V padalih, podobnih balonom, se je po aktiviranju zaradi delovanja vzmeti razprl zvezdast mehanizem, ki je držal odprto tudi odprtino za vstop zraka na spodnji strani. Tako je med padanjem zračni tok lahko prišel v notranjost in jo izpolnil, nato se je padanje upočasnilo. Pri kasnejših polkupolnih padalih pa je namestil mehanizem z enako funkcijo v obliki razpirajočega se cikcaka po obodu padala. S podobno tehniko vzmeti je postopoma razvil tudi vsebnike, v katere so padala skrbno zlagali s kovinskimi šablonami. Vsi ti mehanizmi so se odlikovali po učinkovitem delovanju, zato je bil čas odpiranja Oistrovih padal znatno krajši kot pri drugih tedanjih sistemih.
Oister je razvijal svoja padala za dvoje namenov: za uporabo v balonih, zlasti privezanih, in za uporabo v letalih. Balonsko padalo, ki je viselo pripravljeno na obodu balona, po aktiviranju pa se je snelo in odprlo ter je zadrževalo med padanjem pod padalo obešeno balonsko košaro, je merilo v premeru 11-12 m in je varno spustilo na zemljo štiri člane posadke, pri tem pa je ostala pritrjena na košaro tudi jeklena vrv privezanega balona, težka poldrugo tono. To padalo je Oister razvijal od leta 1912, uspešno pa preskušal leta 1914 na letališču Fischamend pri Dunaju pred vojaško komisijo, ki jo je vodil general Milan Uzelac. Izumitelju so že obljubljali visoko nagrado, toda intrige so privedle do novih poskusov v Hainburgu, kjer so mu podtaknili okvaro. Vendar pa ni odnehal in je še po vojni razvijal in izpopolnjeval balonsko padalo.Padalo za reševanje iz letal
Letalsko padalo je Oister izvedel iz balonskega; po prvotni zamisli iz leta 1913 naj bi s košaro vred viselo na trupu ob pilotovem sedežu, tako da bi se bilo treba pred odskokom presesti vanjo. V kasnejšem razvoju je košara odpadla, padalo se je preselilo najprej v letalo in nato letalcu na hrbet, pridobilo pa je tudi polkupolno obliko. Svoja padala je Oister preskušal v Spodnji Šiški, kjer je imel blizu svojega stanovanja najeto delavnico, nato pa v Podutiku, kjer je med vrhovoma dveh smrek napel vrv in s posebnim mehanizmom, ki ga je tudi sam izumil, potegnil navzgor padalo; ko je to doseglo vrv, ga je mehanizem izpustil in padalo, obteženo s človeško lutko, se je odprlo. Poskusna padala so Oistru šivale nune na Poljanski cesti v Ljubljani. Leta 1915 je bilo njegovo letalsko padalo že tako izpopolnjeno, da mu je patent zanj odkupila vojska, vendar si je moral vsoto deliti s stavbenikom Danijelom Battelinom, ki je financiral del njegovih poskusov.
Proti koncu vojne, ko so postali izurjeni piloti dragocenejši kot letala in so jih zato začeli opremljati s padali, je dobil Anton Oister od avstrijske vojske naročilo za večje število padal. V Spodnji Šiški je s pomočjo sina Viktorja organiziral podjetje Oister in sin, v katerem se je zaposlil tudi njegov drugi sin Edvard, očetov sodelavec na področju balonskega modelarstva in pred tem vojak v balonarski enoti na Dunaju. Poleg družinskih članov je delalo v delavnici še okoli 12 vojakov različne narodnosti, večinoma pa Slovencev. Do konca vojne so izdelali okoli 500 padal in za vsako naj bi bil do bil Oister 200 kron.
Po koncu vojne je Anton Oister s sinom Viktorjem še naprej razvijal padala. Pred Američanom Irvinom sta iznašla padalo z izvlečnim malim padalom, vendar svojega prvenstva nista pravočasno zavarovala s patentom. Imela sta tudi več drugih zanimivih zamisli, deloma fantastičnih, deloma pa takšnih, ki so se uveljavile kasneje. Ko v Jugoslaviji nista prodrla s svojimi predlogi, sta poskušala na tujem, vendar kot posameznika nista vzdržala konkurence z industrijskim kapitalom, zato sta se umaknila vsak k svojemu osnovnemu poklicnemu delu, oče v tapetništvo, sin Viktor pa v rudarsko inženirstvo.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Ponudba kompletov