Zadnje objave

Nasveti

Izdelava modela F-16 Falcon

F-16 FalconNajvečji izziv je izdelati dober model, zgrajen iz cenenih materialov. Obdelava stiropora z vročo žico je postala že vsakdanje opravilo, zato sem se odločil v to smer izdelati maketo. Nekaj modelov v tej smeri je bilo že uspešno narejenih, zato je tudi nastala ta ideja. Odločitvi je botroval prototip, ki je bil prav tako izrezan iz stiropora in prekrit z lepilnim trakom, vendar pa je bila oblika modela močno poenostavljena. Za zamenjavo lepilnega traku sem se odločil za pak papir, in s tem pridobil lepo površino za barvanje. Obliko modela pa sem v čim večji meri posnel po pravem letalu. Čeprav sem nekaj detajlov prilagodil modelu, pa je osnovna oblika ostala nespremenjena. Višinski stabilizator se ne premika v celoti, pač pa ima višinsko krmilo, pa tudi krila imajo malo večji razpon kot pravo letalo.
Kar nekaj časa je trajalo, da sem dokončal načrt in dodobra premislil vse detajle in tudi možnosti gradnje. Čeprav je oblika modela dokaj komplicirana, mi število delov in s tem tudi šablon ni predstavljalo oviro. Veliko časa sem porabil za risanje šablon in določanje dimenzij blokov iz katerih je model sestavljen. Marsikateri del je treba večkrat odrezati in zato potrebujemo tudi več šablon.
Šablone sem izdelal kar iz ultrapasa, ki sem ga na cnc rezkarju razrezal. S svedrom premera 1 mm sem na šablone navrtal luknje, skozi katere z bucikami šablone pritrdimo na blok stiropora. Po šablonah je prišlo na vrsto rezanje blokov iz stiropora. Uporabil sem stiropor gostote 15 kg/m3. Dve plošči debeline 5 cm in dve debeline 10 cm so dovolj, da se izreže celoten model. Za kabino in rakete na koncu krila pa sem uporabil kar stirodur, ki se lepo brusi.
Rezanje zunanje kontureNotranji utorPričel sem rezati dele za trup in sicer z največjim delom trupa, ki se nahaja nad krili do izstopne šobe. Na blok sem pritrdil obe šabloni in najprej odrezal zunanjo obliko. Celoten komad sem postavil nazaj v negativ in na spodnji strani še odrezal utor v trupu. Odrezan del sem postavil nazaj v svoje ležišče in na blok pritrdil dve šabloni, Rezanje konture krilaOdrezan zadnji delpreko katerih sem odrezal konturo krila, ki seka ta del v trupu. Pri tem je pomembno, da so vsi že odrezani deli na svojem prvotnem mestu, saj mora vroča žica po celi dolžini reza potovati skozi material. To je pomembno zato, ker material med rezanjem žico hladi in tako enakomerno drsi skozi stiren. Če del žice ne bi potoval skozi stiren, bi se močneje segrel in tako preveč stopil rezano režo. Zadnji del odrežemo na polTudi samo rezanje mora potekati počasi, žica pa ne sme biti prevroča. Najboljša hitrost rezanja je okoli 1 cm/sek, ki ga mora določati temperatura žice. Rezanje utora za višinski stabilizatorRežemo z občutkom, da žice preveč ne vlečemo. V tem primeru nam žica na sredini zaostaja in rezultat je slab odrez.
Ker so na tem delu tudi utori za višinski stabilizator, ta pa je postavljen v negativnem V-lomu, Izgotovljen delmoram del na koncu odrezati, tega pa po sredini še na dva dela. Na vsak delposebej pritrdimo šablone in odrežemo utor. Pri postavljanju šablon je treba biti pazljiv, saj je od odrezanega utora odvisen kot stabilizatorja. Ko so utori odrezani ta dva dela zlepimo skupaj in oba še na prednji del. Spoj lepo naravnamo in ga utrdimo z lepilnim trakom. V tem položaju se mora dobro posušiti.
Zunanja oblikaKontura krilaSledi spodnji del trupa od krila do višinskega stabilizatorja. Ta del je dokaj enostaven. Najprej odrežemo zunanjo konturo in nato še notranjo. Prav tako s šablonami za utor krila odrežemo spodnjo konturo, kjer krilo seka ta del trupa. Ker so šablone narejene za celotno krilo, jih moramo pazljivo postaviti na svoje mesto.
Utor izteka trupaZunanja oblika izteka trupaDa lahko zaključimo ta del trupa, odrežemo še del izteka trupa v izpušno odprtino. Del je nekoliko koničen in je treba pazljivo rezati, da žica potuje na obeh straneh enakomerno. Na daljši stranici potuje hitreje na krajši pa počasneje. Na začetku, sredini in koncu mora žica lepo slediti na obeh straneh. Na to moramo biti pri rezanju zelo pazljivi.
Izstopna šobaIz enega kosa odrežemo še izstopno odprtino, ki predstavlja tudi nosilec motorja. Za rezanje tega dela je potrebno že nekaj vaje. Zunanjo konturo sem rezal tako, da sem blok stiropora držal v eni roki, v drugi pa žago. Odrezal sem le del plašča stožca in nato žico potegnil iz materiala. Naslednji del plašča sem začel rezati s hladno žico, ki sem jo tik pred potegom priključil na napajalnik. Če bi začel že takoj z vročo žico, bi se ob prvem dotiku stiren zelo stopil, saj je žica na prostem veliko bolj vroča kot med rezanjem. Za rezanje odprtine na sredini pa sem na sredini najprej z okroglo pilo naredil luknjo, skozi katero sem potisnil uporovno žico in jo zopet napel na žago. Rezati začnemo na sredini, nekoliko špiralno nadaljujemo proti robu in ko se dotaknemo šablon nadaljujemo po njih. Tu je pomembno, da se žica na obeh straneh v istem času dotakne šablon. Ko je odrezana celotna odprtina z vročo žico nadaljujemo pot proti sredini in šele tukaj izklopimo napajalnik za žago.
Zunanja oblika prehodaOdprtinaKontura krila
Nadaljujemo s prehodom trupa iz kril v kabino. Postopek je enak kot pri prejšnih delih, zunanja nato notranja odprtina in na koncu še kontura krila. Tu se uporabijo iste šablone kot pri prejšnem delu.
Spodnji delOdprtinaKontura krila
Spodnji del prehoda je narejen spet po istem postopku kot zgornji del.
Zgornji delNotranji utorPonovimo isti postopek. Ta segment trupa je sestavljen iz treh delov. Zgornjega, srednjega, ki predstavlja dno kabine za postavitev RC komand ter spodnjega vstopnika zraka. Pri rezanju je treba paziti, da se žica ne segreje preveč in lepo počasi drsi skozi stiropor. Zgornji in srednji del se namreč stikata Srednji delna izboklini in je zato spoj dokaj oster. Pri preveč vroči žici za rezanje se ta oster del preveč stopi in bi bilo potrebno kitanje pri sestavljanju. Srednji del je nekoliko kompliciran za rezanje, zato je treba dobro premisliti kako bo tekla žica. Del, kamor sede vstopnik zraka je trikotne oblike in raven, zato najprej odrežemo to trikotno površino. V času rezanja trikotnika je na drugem koncu žica prislonjena na šablono nad materialom v isti točki in šele, ko je trikotnik odrezan začne žica rezati tudi ta del. Režemo od sredine proti zunanjemu robu. Rob trikotnika, ki nastane ne brusimo, saj nanj sede vstopnik zraka, ki ima enako trikotno naležno površino.
Oblika vstopnikaVstopnik zrakaVstopnik začnemo rezati na naležnem delu in enako kot srednji del odrežemo trikotno površino. Ker oblika šablon ne dovoljuje odmika žice med rezanjem trikotnega dela, sem na šabloni naredil nekakšno izboklino in na vrhu utor, kamor se žica zatakne in med mirovanjem ne topi stiropora. Zaradi tega odrežemo le obe polovici naležne površine in šele nato nadaljujemo z okroglino. Za rezanje okrogline stiropor obrnemo na glavo, da lahko kontrolirano odrežemo še ta del. Z okroglo pilo na sredini naredimo luknjo, skozi katero povlečemo žico in odrežemo še notranji del.
Del pri kabiniProstor kabineDel pod kabino je narejen po enakem postopku kot vsi drugi. Najprej odrežemo zunanjo obliko in nato še notranjo, ki predstavlja prostor v kabini za montažo akumulatorja in sprejemnika. Ta del je nekoliko višji kot bo na koncu, saj kontura kabine ta del seka in ga bomo odrezali šele na koncu, ko bo Dno kabineNotranja konturatrup dokončno zlepljen. Ta del že zaključuje prehod v krilo, zato je na šabloni zopet narejena izboklina in utor za zaščito prevroče žice. Ves čas rezanja izbokline na prednjem delu žica leži v tem utoru, šele ko je izboklina odrezana, žica nadaljuje pot po šabloni.
Spodnji del odrežemo enako kot zgornjega.
Del pred kabinoDolbenje luknjeOdrezana luknja Del pred kabino odrežemo iz enega kosa stiropora in sicer najprej zunanjo obliko. Režemo lahko v več ponovitvah in stiropor držimo v roki. Ko začenjamo rezati naslednji del moramo žico najprej nasloniti na šablone in šele nato vključiti tok za gretje, da žica počasi začne z rezanjem. V nasprotnem primeru vroča žica na površini izdolbe utore. Z okroglo pilo izdolbemo luknjo za žico in nato odrežemo še notranji del.
Ojačana špicaNos trupa Nos modela izdelamo iz enega kosa stiropora, v katerega ni potrebno več dolbsti odprtine. Zato odrežemo le zunanjo obliko. Čisto na prednjem delu iz 4 cm debelega stirodura odrežemo še en del, ki ga bomo kasneje, ko bo prilepljen obrusili v pravo obliko. Pred brušenjem nanj prilepimo še kos balse, ki bo dobro utrdila konico trupa.
Podstavek smernega stabilizatorjaDeli trupa so tako gotovi in lahko začnemo z rezanjem smernega stabilizatorja. Smerni stabilizatorOdrežemo najprej podstavek, ki se na sprednjem delu začne z obliko profila, na zadnjem pa pravokotno zaključi. Smerni stabilizator režemo kot krilo. Najprej odrežemo spodnjo konturo, dodamo šablone in nato še zgornjo konturo. Zaradi velikega ožanja stabilizatorja proti vrhu je treba rezati počasi, da na krajšem koncu žica preveč ne stopi stiropora. Stabilizatorja in podstavka ne smemo še zlepiti skupaj, saj ju je treba najprej obleči s papirjem vsakega posebej in šele nato zlepiti.
Srednji del Rezanje na polRezanje utoraVišinski stabilizatorVišinski stabilizator ima negativni V-lom zato je treba narediti vsako polovico posebej. Najprej odrežemo srednji del, ki se nahaja v trupu. Ker sta oba dela enaka, lahko odrežemo le enega nekoliko daljšega in ga na koncu odrežemo na pol. Ker se ta del stabilizatorja nadaljuje za trupom, odrežemo dva utora, da se lepo prilega v trup in na zadnjem delu zaključuje s trupom. Zunanji del višinskega stabilizatorja odrežemo enako kot smerni stabilizator in ga že takoj lahko prilepimo na srednji del stabilizatorja, ki poteka v trup. Zaradi trdnosti in oblike ju bomo oblekli s papirjem v enem kosu.
Sredina krilaPolovica krilaKrilo začnemo rezati najprej na sredini in sicer del, ki se nahaja v trupu. Na to pa odrežemo še oba krila. Režemo najprej spodnjo konturo in nato še zgornjo. Pri rezanju kril je treba paziti na to, da blok med rezanjem stoji na ravni podlagi in je enakomerno in ne preveč obtežen. Šablone sta med seboj že v osnovi poravnani pod pravim kotom zvitja krila. Režemo počasi z ne preveč vročo žico, da se na ožjem delu stiropor ne topi preveč. Čeprav se temu težko izognemo, je zunanja šablona narejena nekoliko debelejše, da se na koncu stiropor lahko obrusi in dobimo pravo obliko profila.
Continue reading “Izdelava modela F-16 Falcon” »

Izbira servomotorja za letalski model

Izbiri pravega servomotorja, ki bo izvrševal dano nalogo na našem modelu, posvečamo velikokrat premalo pozornosti. Kot začetniki v modelarstvu se srečamo s standardnimi servomotorji, ki so nižjega cenovnega razreda in dovolj močni za pogon krmil, saj so začetniški modeli tudi standardnih dimenzij. Problem nastane, ko takšne servomehanizme vgradimo v večji in zmoglivejši model, ki je povrhu še akrobat. V takšnih primerih se kaj rado zgodi, da odpovejo zobniki in to ravno v najbolj kritični situaciji, saj je servomotor takrat najbolj obremenjen.
   V tem članku se ne bomo seznanili s tipi servomehanizmov, pač pa bomo poskušali izračunati navor, ki ga mora servomotor premagovati ob določeni obremenitvi. Poleg podatkov za servomotor, ki jih podaja proizvajalec je poleg dimenzije, mase, hitrosti obračanja, porabe toka in maksimalni kot zasuka podan tudi navor. Razumljivo je, da bomo za majhen model uporabili čim manjše servomehanizme, da prihranimo težo. Pri hitrostnih modelih bomo seveda iskali hitre servomehanizme. Toda vseeno nas na koncu še vedno zanima podatek o navoru servomehanizma.
Povezava sevomotorja
   Navor, ki je potreben za premikanje krmila je odvisen od veliko dejavnikov. Na prvem mestu je velikost krmila in hitrost modela, ki naraščata s kvadratom. Tudi odklon je velikega pomena, saj pri akrobatskih modelih zasledimo velike repne površine, ki imajo velike odklone. Pri premišljenem načrtovanju vsakega pogona posebej se da veliko rešiti, saj sta odločilnega pomena tudi obe ročici na servomehanizmu in na krmilu. Manjši navor potrebujemo, če uporabimo čim manjšo ročico na servomehanizmu in čim večjo na krmilu. Ponavadi je mehansko težko rešiti tak problem, saj s tem ne dosežemo dovolj velikih odklonov. Lahko pa dolžine ročic čim bolj optimalno določimo. Tudi na pravokotnost ročic in droga moramo biti pozorni. Ročica na krmilu mora imeti luknjice za vilice v isti liniji kot os krmila ter pravokotna na središčnico krmila.
   Velikega pomena je tudi izvedba pogona. Pogoni s togimi palicami je dobra rešitev, ki nudi malo upora, če se drogovi ne drgnejo ob ohišje ali podobno. Še boljša rešitev je pogon z dvemi jeklenimi vrvicami, ki sta speljani na obeh straneh ročice. Ta izvedba mora biti pravilno narejena, da se izognemo ohlapnemu krmilu, ali v nasprotnem primeru zategovanju vrvic, kar pripomore k poškodbi ležaja v servomehanizmu. Pogoni z bovdi v cevkah imajo največ upora, zato se pri večjih modelih ne uporabljajo.
   Kakšno izvedbo pogona bomo uporabili v našem primeru ni pomembno, saj želimo dobiti podatek, kakšen navor potrebujemo, da servomotor premakne krmilo v določen kot pri neki hitrosti. Trenje povezave servomehanizma in krmila bomo zanemarili.
   Izračun srednje globine krmilaKonverzija hitrostiPotrebujemo kar nekaj podatkov, ki nam bodo služili za izračun. Ker se model giblje skozi zrak je odvisen od njegove gostote. V formuli uporabljamo kar konstanto 1,23 (kg/m3), ki je določena za nadmorsko višino. V višje ležečih krajih je ta gostota sicer manjša, vendar za izračun uporabimo vedno največje možne vrednosti. Izračun navoraZa računanje aerodinamične sile na krmilu bomo potrebovali podatek o hitrosti modela, odklona krmila, površini celotnega krmila ter o srednji globini. Kadar imamo krmilo pravokotne oblike je globina samo ena. Kadar pa imamo krmilo v obliki trapeza pa si srednjo globino lahko izračunamo po formuli.
   Ker pa aerodinamična sila deluje na sredini nekega telesa, bomo za izračun potrebovali polovico srednje globine krmila. Ta podatek nam tudi daje določeno dolžino ročice, ki jo določa točka vrtišča krmila in točka aerodinamične sile.  S primerjavo te ročice ter obeh ročic na servomotorju in na krmilu lahko določimo navor na servomehanizmu. Kompletna formula je dokaj enostavna.
   V formuli uporabljamo enoto za hitrost m/s, ki jo iz enote km/h hitro pretvorimo tako, da km/h delimo s 3,6. Za boljšo predstavo pa je dodana tudi tabela z že pretvorjenimi hitrostmi. Ostale dolžinske in površinske mere so v metrih. Zaradi tega dobimo rezultat v Nm. Ker pa so navori servomotorjev podani v Ncm, moramo rezultat formule pomnožiti s 100 in tako dobimo rezultat v Ncm.
   K podatku, ki nam ga daje formula moramo prišteti še določeno rezervo, ki je odvisna od trenja povezave.
   
   Primera:
   Predvidevajmo, da imamo visokokrilni začetniški model razpona 150 cm.
   Hitrost modela – 60 km/h – 16,6 m/s
   Odklon krmila – 15°
   Površina krmila – 4 x 50 cm = 0,02 m2
   Polovica globine krmila – 0,02 m
   Ročica na krmilu – 0,015 m
   Ročica na servomehanizmu – 0,01 m
Primer 1
  
   Drugi model je akrobat F3A
   Hitrost modela – 120 km/h – 33,3 m/s
   Odklon krmila – 15°
   Površina krmila – 5 x 60 cm = 0,03 m2
   Polovica globine krmila – 0,025 m
   Ročica na krmilu – 0,015 m
   Ročica na servomehanizmu – 0,015 m
Primer 2

Izračun navora servomotorja lahko enostavno opravite v programu.

Izdelava figure pilota

Pri izdelavi večjega letalskega modela prostorna kabina kar kliče k vgraditvi figurice pilota. Večina se zadovolji z otroškimi igračami ali pa celo s figuricami iz pliša. Če pa je model maketa pravega letala, pa v kabino moramo postaviti pravo figuro pilota.
Že zelo dolgo sem imel željo narediti figuro za v model po moji podobi. Izvedba natančnega posnetka pa je bila vprašljiva, saj je bilo treba uporabiti pravilno in dostopno tehniko. Ideja je počasi dozorela in v svoji glavi sem pretehtal vse postopke. Treba je bilo tudi računati na razne težave, ki se lahko pojavijo med gradnjo in v kritičnih trenutkih pretuhtati tudi rezervni načrt. Postopek je bil naštudiran in sledilo je le še idejo spraviti v prakso.
mazanje obrazaIz vezane plošče sem izrezal obliko svoje glave, da jo lahko uporabim za navidezno delilno ravnino. Ker pa se vezana plošča zvija, sem jo po robovih utrdil z lesenimi letvami. Slamice za dihanje Lase sem skril pod plavalno kapo. Obrvi in ostale lase, ki so gledali izpod kape pa sem na debelo namazal s kremo za kožo (Solea). Prav tako sem namazal celotno kožo na obrazu, še posebej trepalnice, za katere me je najbolj skrbelo, da bodo ostale v odlitku. V vsako nosnico sem narahlo potisnil dve slamici in ju utrdil z vato, ki sem jo dobro prepojil s kremo. Pri tem je bilo treba biti pazljiv, da s tlačenjem vate v nos le tega nisem napel.
Na glavo sem poveznil vezano ploščo, sam pa sem se vlegel na mizo in glavo podprl s kosom stiropora. Kolega, ki sta mi pomagala pri odlivanju sta namešala mavec in ga nanesla najprej na režo med obrazom in vezano ploščo.
Delilna ravninaZapiranje režeNajprej brada in čelo
Sledilo je nanašanje mavca na čelo in brado. Oči sem želel imeti čim dlje odprte, da sem lahko s pomočjo manjšega ogledala opazoval delo kolegov. Ker se mavec hitro trdi, obraz pa je mehak, sem moral stalno nadzirati mišice na obrazu, da so se čim manj premikale.
Sledijo licaNa koncu očiTema
Večanje debeline mavcaSušenje in mirovanjeNa koncu, ko smo zalili tudi oči, smo debelino mavca še nekoliko odebelili zaradi trdnejšega odlitka. Sledilo je temeljito sušenje in moram reči, da se mavec neverjetno počasi strjuje kadar je treba lepo pri miru čakati. Po pol ure strjevanja so mi kolegi pomagali vstati iz mize in s priklonom je odlitek lepo zdrsel iz obraza. Prvi pogled v notranjost je pokazal kar nekaj napak, ki smo jih naredili med delom. Med posameznimi plastmi mavca so se pojavile črte. Temu bi se lahko izognili le na ta način, da bi celoten obraz zalili s tanjšo plastjo mavca naenkrat in nato nanjo nanašali ostale plasti.
Prvi pogled na odlitekBarvanje odlitkaPobarvanoDodan pigment
Ker razpoke niso bile globoke in niso preveč kazile odlitka sem se odločil, da z redkim mavcem to zalijem. Delo je bilo nekoliko dolgotrajno, vendar je bil rezultat kar uspešen.
Ker je mavec zelo porozen, sem notranjost odlitka trikrat premazal z vodoodporno barvo za stene. Mazanje z loščilom za parket V zadnji nanos sem dodal nekaj oranžnega pigmenta, da se je slika obraza lepše videla. Zanimiv je optični efekt, ko negativ slikamo s fotoaparatom in na sliki opazimo pozitiv. Prva plast epoksi smole in bombaža Sicer je slika nekoliko popačena, toda dovolj dobra, da se je že takoj pojavila slika končnega odlitka. Celo notranjost sem trikrat premazal z loščilom za parket, ki naj bi deloval kot ločilno sredstvo. Loščilo je na bazi voska in lepo tekoče, da sem s čopičem lahko dosegel vse detajle.Zalito s poliestrom Ko se je loščilo dobro posušilo sem celotno notranjost premazal z epoksi smolo in obložil z mešanico smole in bombaža. Na zadnji sloj sem dodal tudi nekaj steklenih sekancev in počakal, da se je smola dobro posušila. V tem času sem nabral nekaj drobnozrnatega peska in ga dobro posušil. Ker je v odlitku ostalo še kar veliko prostora sem za naprej raje uporabil cenejšo poliestersko smolo, ki sem jo zmešal s peskom in zalil odlitek. Dodal sem tudi tri večje kamne, da je bilo delo hitrejše. Ker se smola, če jo zmešamo v večji količini, pri želiranju močno segreje, sem za vsak slučaj pripravil vedro z vodo v katerem bi lahko hladil strjevanje smole. Zaradi velike količine dodanega peska pa se smola sploh ni segrevala in lahko sem mirno počakal, da se je dobro posušila.
Odstranjen mavecOčiščen odlitekKončna površinaMontaža v PhotoShopu
Ko je bila smola res dobro suha, sem se odločil odstraniti negativ. Zadeva se sploh ni hotela sneti, zato sem celoten negativ razbil s kladivom. Popravljanje neravninMavec se je neverjetno držal podlage in sem moral za dokončno odstranitev uporabiti dleto. Tanko plast mavca pa sem odstranil kar s tlačnim čistilcem. Korektura očiMočan curek vode je iz površine zlizal celotno plast mavca, ostala pa je plast barve in ločilca. Da sem lahko odstranil tudi to plast, sem celoten odlitek za dva dni namočil v vodi, da se je barva zmehčala in jo nato počasi odluščil. Sedaj pa je sledilo delo, ki me je najbolj skrbelo pri celem postopku. Na odlitku so oči zaprte in zato tudi drugačne gube okoli oči. Ker je odlitek v naravni velikosti ni bilo problema prenesti pravih dimenzij na odlitek. Z alkoholnim flomastrom sem zarisal lego odprtih oči in narisal tudi zenice, da sem lahko ocenil pravilno simetrijo in lego. Z ročnim vrtalnikom in polkrožnim rezkarjem sem počasi izdolbel oči in poglobil zgornjo veko. Spodnjo gubo pa sem zakital z avtokitom. Šablona je tako gotova in začne se druga faza, ko se obraz pomanjša v les.
Iz 10 mm debelih ploščic mediapana sem z epoksi smolo zlepil blok. Tega sem z dvema lesnima vijakoma privil na večjo ploščo in to na mizo 3D pantografa. Razmerje med vodičem na desni strani in rezkarjem na levi sem nastavil na 3 in to pomeni, da se bo oblika preko pantografa prenesla na obdelovanec trikrat pomanjšan.
Priprava 3D pantografaZačetek rezkanjaPočasi v globino
Za to delo je bilo treba pripraviti polkrožni vodič in polkrožno nabrusiti 3D rezkar. Delo se je začelo in počasi plast za plastjo prične nož dolbsti v material. Seveda v prvo vedno kaj pride vmes in prvi poskus se je ponesrečil. V drugem poskusu pa se je šablona lepo prenesla v material. Na ta način sem rezkal le obraz, ki je najbolj zamotane oblike, zadnji del glave in telo pa bo narejen kar ročno.
Na polovici delaSkoraj na koncuKončan izdelek
Šablone iz papirjaSvojo glavo sem slikal iz treh projekcij in iz teh fotografij narisal silhuete. Te sem prenesel na papir in jih izrezal ter tako dobil šablone za dokončanje figure. Zadnji del glave sem zalepil na obraz in ga ročno obdelal. Telo sem obdelal najprej iz vseh treh projekcij ter nato zaoblil robove v pravilno obliko. Na vratu sem naredil utor in vanj prilepil glavo pod pravilnim kotom. Ker je mediapan zelo porozen material in močno vpija lepila in lake, sem tako narejeno figuro dvakrat namazal z epoksi smolo, da se je površina lepo napojila. Na tako površino sedaj lahko nemoteno nanašamo tudi kit. Če bi poskusili kitat surov mediapan, bi se kit hitro odluščil od površine.
Grobo obdelan trupZadnja stranZaobljeni robovi
Premazana figura

Trenutno delo na pilotu stoji, ko pa se najde čas gre zgodba naprej.

Centrirna igla za lažjo montažo motorja

centrirna igla Montaža motorja pri zahtevnih modelih nam včasih pobere kar veliko časa in potrpljenja. V primerih, kjer imamo že izgotovljen pokrov motorja, se lahko kar pošteno namučimo, da zmontiramo motor tako, da spiner elise lepo nalega na svoje mesto. Še posebej je zoprno to, ker ima motor tudi svoj zamik v stran in ponavadi tudi navzdol. Dolgo sem razmišljal o preprosti pripravi, ki bi mi olajšala delo in tako je nastala centrirna igla.
  
Continue reading “Centrirna igla za lažjo montažo motorja” »

Laminiranje trupa za jadralni model DG-300

DG 300 RZa vsak izdelek, ki se laminira, teče drugačen postopek. Glede na velikost in obliko je treba različno polagati tkanino glede na smer tkanja, pa tudi uporabiti različna tkanja tkanine. V tem primeru laminiranja odlitka trupa za jadralni model imamo nekaj zahtev, ki jih pri laminiranju moramo upoštevati. Rob kabine mora biti dovolj močan, da se prednji del trupa, če vanj vgradimo pomožni elektromotor, ne zvija. Kria so na trup nasajena z bajonetom, zato mora biti ta del dodatno ojačan. Repni del je v T izvedbi, zato mora biti smerni stabilizator dovolj tog, zagotoviti pa moramo tudi enakomerno porazdelitev iz smernega stabilizatorja v trup, ki je v tem delu zelo tanek.
Continue reading “Laminiranje trupa za jadralni model DG-300” »

Izdelava kalupa za jadralni model DG-300

DG-300Za izdelavo kalupa je dolga pot in se začne najprej z idejo v glavi, nato pa je treba to idejo spraviti na papir. Za vsak element v modelu je treba določiti svoje mesto in predvideti obliko, ki bo najbolj funkcijonalna in praktična. Načrt za modelTa trup je imel zahtevo, da se vanj lahko vgradi pomožni elektromotor in standardno velikost servomotorjev. Poleg tega naj bo prostor za večji akumulator, ki naj se nahaja v težišču modela. V modelu mora biti dovolj prostora za montažo elementov in obenem ravno prav velik za transport. Načrt je počasi dobil svojo obliko in nikjer se ne vidi spornih delov, zato se lahko prične z izdelavo pramodela.
Šablone ta trupIzbral sem izdelavo iz mediapana, ki sem ga zlepil iz več kosov. Najprej sem izrezal obliko v tlorisu in nato še v stranskem risu. Iz kartona sem si izrezal šablone prerezov skozi trup, ki so nanizani na vsake 3 cm po dolžini trupa. Te šablone so nanizane samo do zaključka krila, saj je naprej trup okrogle oblike in bo narejen na stružnici. Na obeh straneh sem zarisal linijo, ki določa najširši del trupa in sovpada s prerezanimi kartonskimi šablonami. Začel sem oblikovati okrogline. Najprej na grobo z električnim skobelnikom, nato pa bolj natančno z ročnim obličem in nazadnje z brusnim papirjem. Vseskozi sem preverjal obliko s šablonami in brusil, brusil. Seveda sem v obliki trupa upošteval tudi kabino, nisem pa upošteval prehoda trupa v krila. Pramodel v šabloniKo je bila oblika dokončana sem na ta del zlepil zadnji okrogli del trupa, ki je bil postružen in nanj prilepil nepremični del smernega stabilizatorja. Prehod iz trupa na stabilizator sem pokital z dvokomponentnim avto kitom in lepo obrusil. Zarisal sem linijo kabine in jo s tračno žago drezal ven. Dno kabine sem poravnal, da je pravokotna glede na smerni stabilizator. To se pri kasnejši gradnji zelo obrestuje. Tako izdelan pramodel sem premazal z epoxi smolo, da sem zaprl pore v lesu. Dno kabime sem prelepil z lepilnim trakom in nanj zlaminiral tkanine do debeline 4 mm. Ta trak sem kasneje lahko odstranil in ga obrusil tako, da je okoli kabine nastal 1 mm rob. Ta rob sem še dodatno pokital in si pri tem pomagal s kovinsko ploščico, ki je bila zbrušena v obliko tega roba. Na ta način sem dosegel, da je rob okoli kabine povsod enak.
Obdelan prehodZa natančno lego in vpadni kot kril sem izdelal dve šabloni iz pertinaksa in ju pod pravim kotom nalepil na dve deščici. Ti deščici sem pod kotom, ki določa V-lom krila pritrdil na šablonsko desko, vmes pa trup. Praznino med šablonami in pramodelom trupa sem zapolnil z dvokomponentnim avto kitom po plasteh, da kit ni razpokal. Sledilo je brušenje in natančnejše kitanje.
Ko sem bil zadovoljen z nastalo obliko sem celoten pramodel prevlekel s kitom za brizganje. Pred brušenjem sem kit premazal s črnim pigmentom za želkot, ki sem ga dobro razredčil v acetonu. Pred nanašanje kitaSledilo je mokro brušenje, barva na kitu pa je kazala mesta, kjer so na površini neravnine. Ker je bil pramodel narejen ročno, je ta prva plast kita za brizganje na mnogih mestih prebrušena do lesa. Zato sledi naslednji nanos kita za brizganje, mazanje s pigmentom in ponovno brušenje. Ta postopek sem ponovil 4-krat, da sem bil popolnoma zadovoljen z obliko. Ker sem vseskozi brusil z vodobrusnim papirjem zrnatosti 400, sem celotno površino še enkrat namazal s pigmentom in na mokro zbrusil s papirjem zrnatosti 600.
Mazanje pigmentaV tej fazi je pramodel primeren za barvanje z želkotom. Uporabil sem barvo T35, ki sem jo razredčil z acetonom in s pištolo nanesel na pramodel. Po dveh dneh sušenja sem zopet uporabil pigment in začel z brušenjem. Najprej sem pobrusil s papirjem zrnatosti 600, nato 800, 1000 in na koncu še 2000. Med vsakim brušenjem sem površino namazal s pigmentom, da sem lažje opazil mesta, ki so že obrušena do primerne globine in mesta, kjer je še treba brusiti. Brusil sem z gobico iz mehke gume, na katero sem navil brusni papir. Vsako brušenje je vzelo veliko časa, saj je potrebno vsak gib kontrolirati in brusiti diagonalno vzdolž trupa v obe smeri. Ko je brušenje zaključeno in ni nikjer več nepravilnosti, sem celoten pramodel spoliral na vretenu in s pasto za poliranje želkota. Šele tukaj, ko se površina brezhibno zasveti se pokažejo še tako majhne napake v trupu.
Risanje silhueteTako izdelan pramodel sem 4-krat premazal z ločilno pasto, da se površina dobro prepoji z njo in ne bo kasneje težav pri izvlačenu iz kalupa.
Pramodel sem postavil na ravno desko iz iverala in ga utrdil s plastelinom. S trikotnikom, ki sem mu na vogal prilepil konico svinčnika, sem določil tloris trupa. Sledilo je žaganje odprtine z vbodno žago. Razrez delilne ravninePod to desko, ki predstavlja delilno ravnino sem dodal še eno desko, na katero sem privil manjše deske, ki nosijo trup. Delilno ravnino sem nato privijačil na to konstrukcijo in jo na sprednjem in zadnjem delu prežagal, da sta nastala dva dela.Utrditev pramodela
Pramodel sem z avtokitom fiksiral na konstrukcijo pod delilno ravnino. Na mestih, kjer je pramodel z avtokitom prilepljen na konstrukcijo, sem nalepil lepilni trak, da kit ne poškoduje spolirane površine pramodela. Pri tem delu je treba paziti, da je pramodel potopljen pod delilno ravnino točno na polovici. Še enkrat sem privil oba dela delilne ravnine in se prepričal, da je vse v redu.
Na površine, ki se stikajo s pramodelom sem nanesel mikrobalon in delilne ravnine dokončno privil na svoje mesto. Ko se je smola strdila, sem delilne ravnine previdno odstranil in zbrusil oster rob.
Nanašanje mikrobalonaZapiranje delilne ravnineBrušenje robu
Zaščita površineCelotno delilno ravnino sem 4-krat premazal z ločilno pasto in nanjo pritrdil konusne letvice, ki sem jih prelepil s selotejpom. Te letvice bodo nakazovale utore, ki bodo določali lego obeh polovic kalupov. Na zadnjem delu trupa, kjer je smerni stabilizator sem iz aluminijastih profilov izdelal še navpično delilno ravnino, kjer se bo kalup končal. Pobarvan želkotTako pripravljeno konstrukcijo sem nato zaščitil s krep trakom in vse skupaj na debelo pobrizgal z želkotom.
Ko se je želkot dobro posušil se je začelo resno delo laminiranja kalupa. Treba je bilo pripraviti tanko in debelo tkanino, bombaž, smolo in orodje. Celotno površino sem na debelo namazal s smolo in vse ostre robove pokital z bombažem. Tu je treba delati zelo pazljivo, da nam ne nastane kakšen zračni mehurček. Sledi prva plast tanke tkanine, ki se mora res lepo prilegati na celotno površino. Zaradi veliko vogalov je bilo treba tkanino polagati po kosih, le po trupu sem uporabil eno celo plast. Sledila je druga plast tkanine in prav tako še nekaj bombaža na mesta, kjer se ostri vogali.
Nanašanje bombažaPrvi sloj tkanineDrugi sloj tkanine
Debelejša tkaninaNaprej je delo veliko lažje in lahko polagamo debelejšo tkanino, saj je treba dobiti predvsem dovolj veliko debelino kalupa. Treba je le paziti, da tkanina vedno poteka diagonalno vzdolž trupa. Z vsako plastjo je delo lažje, saj se ostri vogali vedno bolj zaokrožajo. Končano laminiranjePo skoraj celem dnevu laminiranja je ena polovica kalupa le gotova.
Tako sem pustil izdelek sušiti kar tri dni, da se je smola dobro strdila. Sedaj je bilo treba odstraniti delilno ravnino in podnožje, pri tem pa paziti, da se pramodel v izgotovljeni lupini ne premakne. Najprej sem previdno odvil vse vijake, ki so držali delilno ravnino na podnožje in jo skupaj s pramodelom in delom kalupa ločil od podnožja. Z leseno liziko, ki jo uporabljam za mešanje smole sem previdno ločil delilno ravnino od kalupa. Konusne letvice za utore so seveda ostali v kalupu in sem jih odstranil z dletom. Z brusnim papirjem sem popravil robove teh utorov in s kotno brusilko odrezal in zbrusil kalup po robovih.
Odstranitev podlageLočevanje delilne ravnineObrušena polovica kalupa
Na tako pripravljeno polovico kalupa sem pritrdil stene na repu in celotno stično površino ponovno 3-krat premazal z ločilno pasto. Sledil je sloj želkota, ki sem ga nanesel z brizganjem. Priprava za drugo polovico
Ko se je želkot posušil, sem na enak način in vrstni red zlaminiral še drugo polovico kalupa. Pri tem je treba paziti, da je vrstni red polaganja tkanine in količina tkanine enaka kot na prvi polovici, da se kasneje ne pojavi efekt bimetala, ki bi kalup lahko ukrivil. LaminiranjeTkanino sem polagal tako, da se ni zaključevala na robu spodnjega dela, pač pa je tkanina segala čez rob. To je pomembno zato, da se ohrani enaka debelina na robu.
Tako izdelan kalup sem pustil sušiti tri dni, da se smola dobro utrdi. Nato sem odstranil mejne stene na repu in vse robove obrusil s kotno brusilko. Pri tem mi je bila v pomoč že izgotovljena oblika spodnjega dela kalupa. Na mestih med centrirnimi žlebovi sem zvrtal luknje premera 6 mm, v katerih bodo kasneje pritrditveni vijaki. Odpiranje kalupaLočevanje polovicOdprt kalup
Kalup sem narahlo potolkel po robu, da se spoji razrahljajo, nato pa z leseno liziko počasi razslojil obe polovici. Brušenje robuKalup se je lepo razdvojil, kar je znak, da je bila delilna ravnina lepo poravnana s polovico trupa. Iz kalupa sem previdno odstranil pramodel, ki se je ločil brez napak. Izgotovljen kalupTo je tudi pokazatelj, kako lahko se bodo iz kalupa odstranili kasnejši izdelki. Pri tem moramo biti zelo previdni, da ne ranimo ostrega roba. Takoj za tem, ta rob nekoliko obrusimo z vodobrusnim papirjem, da ga raziglimo in s tem Barvanje robapreprečimo poškodbe roba med izdelavo izdelkov. Rob, ki je surovo obrušen nastal okoli kabine, sem ročno namazal z želkotom. S tem sem zaprl pore v materialu in s tem preprečil kasnejše težave med delom izdelkov. Ko se je želkot posušil, sem ga še z vodobrusnim papirjem zgladil in spoliral.
Kalup je tako gotov in do prvega izdelka sem ga pustil temprati kar 14 dni pri temperaturi 40 °C.

Izdelava kalupa za kabino
Kalup za kabino je narejen na enak način kot trup, le da sem v tem primeru moral uporabiti ukrivljeno delilno ravnino. Na ravno desko sem položil plastični trak in nanj pritrdil pramodel kabine. Delilna ravninaPlastični trak sem ukrivil po spodnjem robu in ga utrdil z lesenimi letvicami ter dvema ploščicama, da je trdno objemal rob kabine. Površino sem zopet namazal z ločilcem in nanesel sloj želkota. Sledilo je laminiranje in sušenje zgornjega dela. Laminiranje kalupa za kabino
Delilno ravnino sem previdno odstranil in pobrusil rob okoli kalupa.  Tako je nastal zgornji del kalupa, spodnjega pa sem se lotil na nekoliko nenavaden način. Na pramodel trupa sem v dno kabine zlaminiral 3 plasti tkanine in prav tako zlaminiral tudi zgornji del kabine v svojem kalupu. Spoj, kjer se zgornji del kabine in dno stikata, sem namazal z bombažem in kalup za kabino poveznil na pramodel trupa. Počakal sem dva dni, da se je smola dobro posušila in odstranil kabino. Pri tem sem pazil, da se kabina v kalupu ni razslojila. Zgornja polovicaObe polovici kalupaIzgotovljen kalupRob, kjer je višek smole pricurljal ven sem obrusil in na to osnovo zlaminiral še spodnji del kalupa za kabino. Ker v tem primeru nisem imel centrirnih puš, sem jih na kalup prilepil naknadno. Postružil sem 12 jeklenih puš in jih nalepil kar na zgornjo stran kalupa, skozi katerega sem prej zvrtal luknje premera 4 mm. Tako luknjo imajo tudi puše. Spoje puš sem dodatno ojačal s tkanino in bombažem ter preveril, da gredo osi lepo skozi odprtine. Ko je bila smola dobro suha sem lahko razdvojil kalup in ven že potegnil eno izgotovljeno kabino. Sledilo je še brušenje roba kalupa in še nekaj časa temeljitega sušenja.

Laminiranje modela

Barvanje modela Demon

Izgotovljen model DemonPri tem modelu je zanimivo to, da se je najprej porodila ideja kako pobarvati model, kasneje pa šele ime Demon. Ker ima dan dve strani – dan in noč, ali svetlo in temno stran, sem na spodnji strani upodobil noč, na zgornji pa dan. Ponoči po zraku letajo čarovnice, netopirji …, podnevi pa letala. Ozadje ponoči je pravljični gozd s skrivnostno vilo, kjer straši, podnevi pa vrvež na letališču.
Spodnji del krilaPred barvanjem je bilo treba najprej pripraviti površino. Najmanj problemov je predstavljal trup, ki je narejen iz karbonske tkanine v kalupu. Površino sem samo zmatiral z vodobrusnim papirjem. Krila in stabilizatorji so narejeni iz zvakuumirane balse na stiroporno sredico. Tu je priprava površine vzela kar nekaj časa. Višinski stabilizatorCelotno balso sem temeljito obrusil in prelakiral z nitro lakom. Ko se je lak dobro posušil sem ponovno obrusil vse iveri, ki so se postavile pokonci. Na to površino sem nato z nitro lakom prilepil japonski papir, da sem zaprl pore v balsi. Tako prekrite površine sem nato 3-krat prelakiral z nitro lakom, ki sem mu primešal smukec. Sledilo je brušenje in glajenje površine. Najprej sem uporabil brusni papir zrnatosti 400, da sem hitreje zagladil črte, vidne od čopiča, za konec pa še zrnatost 600. Tako pripravljeno površino sem spihal z zračno pištolo in obrisal z mehko krpo, namočeno v špirit.
Naslednji korak je bilo barvanje ozadja slike. Uporabil sem pištolo za brizganje s šobo premera 1,5 mm. Najprej sem čez celo krilo nanesel svetlo barvo in nato temnejšo. Da sem pobarval cel prehod, sem uporabil štiri odtenke barve iz svetle do temne. Prvo svetlo barvo sem nanašal čez celo krilo tako, da je bila vsa površina enakomerno pobarvana. Naslednje nanose pa sem nanašal z redkejšo barvo, majhnim odvzemom barve (zaprta igla) in z odprtimi stranskimi odprtinami za zrak, ki barvo bolj široko razpršijo.
Višinski stabilizatorKrilo zgorajDokončano krilo
Postopek barvanja prehoda sem ponovil na obeh straneh krila in stabilizatorjih, le, da je na zgornji strani narejen prehod iz rumene v temno rdečo, na spodnji pa iz svetlo modre v temno modro. Na prednjem robu rdeča barva tako potemni, da se prelije iz temno vijolične v temno modro.
Rezanje maske v folijoV času, ko se je površina sušila, sem iz samolepilne folije izdelal masko za kasnejše barvanje. Uporabil sem navadno samolepilno folijo ker mi je bila pri roki. Danes bi raje vzel transportno prozorno folijo, ki se uporablja za prenašanje nalepk na površino. Takrat še nisem imel na razpolago rezalnika za folije, zato sem vse maske izdelal na roko. Lepljenje maskeVse konture sem najprej narisal na papir v naravni velikosti in ga položil na kopirno mizo z žarnicami. Preko papirja sem položil folijo in jo utrdil s koščki lepilnega traku, da se ni premikala. Zaradi svetlobe pod folijo, so se skozi folijo lepo videle konture na papirju. Z ostrim skalpelom sem narahlo razrezal folijo po konturah in odstranil odvečno folijo. Odstranjevanje transportne folijeNa tako izrezano šablono sem nanesel transportno folijo in jo s pomočjo gumijastega valjška nanesel na krilo. Tako sem oblepil vsako polovico krila posebej. Na sredini krila, kjer se nahaja še del trupa, pa sem nalepil prozorno folijo in nanjo z alkoholnim flomastrom narisal mostiček, ki ponazarja povezavo med obema deloma. Na trupu namreč nisem želel barvati dekorja iz krila. S skalpelom sem narahlo zarezal folijo in odstranil odvečni del. S skalpelom ni potrebno zarezati skozi folijo, da se zareza ne pozna na podlagi, pač pa le do polovice debeline folije. Kasneje, ko odstranimo odvečni del folije se preostala debelina sama gladko odtrga po konturi.
Ročno izrezovanje maskeZaščita površineOstalo površino krila, ki je ostala nezaščitena, sem prekril s časopisnim papirjem. Tu je treba biti pazljiv, da se zaprejo vse luknjice, saj barva najde še tako majhno luknjo in nam pokvari površino.
Sledilo je pripravljanje airbrusha in barv. Pri barvanju lune na spodnji strani se je takoj pojavil problem. Na temno modro podlago sem želel narisati svetlo rumeno luno. Če bi takoj barval z rumeno barvo preko modre, bi se rumena luna spremenila v zeleno. Da bi dobro prekril modro podlago bi moral nanesti debel sloj barve, kar pa pri barvanju modela ne pride v poštev. Zato sem luno najprej pobarval z belo barvo in počakal, da se je barva dobro posušila in šele nato nadaljeval z rumeno. Tako sem z dvema slojema barve dosegel željen učinek.
Na zgornji strani, kjer je podlaga barvana s prehodom iz rumene preko oranžne v rdečo, ni bilo problemov z barvanjem zahajajočega sonca, ki je podobne barve.
Priprava barveBarvanje luneZadnji rob krila
Barvanje eleronov
Najlaže je bilo barvati črne konture na zadnjem robu krila, saj že tanek sloj barve lepo prekrije podlago. Nekoliko zamudno delo je predvsem s tem, da so eleroni ločeni od krila. Zaščita spoja in ujemanje dekorja pobere kar nekaj Odstranjevanje maskečasa.
Tako pobarvani risbi je treba čim prej odstraniti maske, da se spoj barve še lepo zalije nazaj. Za odstranjevanje folije sem uporabljal navaden sušilnik za lase, ki samolepilno folijo in njeno lepilo ravno prav zmehča, da se brez napak odstrani iz površine.
Barvanje detajlovSledilo je barvanje manjših detajlov, za katere sem uporabil manjše maske. Ker sem barval z airbrushem, ni bilo treba zaščititi celotnega krila pač pa samo lokalno, saj je curek barve zelo majhen.Dokončan detajl Po barvanju ostrih robov sem odstranil masko in s tankim curkom barve zmehčal robove. Največji efekt je dobila luna, ko sem po robu nanesel nekaj rumene barve in s tem ojačal sij.
Tako pobarvan model je bil v fazi za končno lakiranje. Uporabil sem dvokomponentni brezbarvni avto lak in ga nanesel na celotno površino modela. Barve so dobile večji kontrast, površina pa je postala gladka.
Za konec barvanja sem s postopkom sitotiska natisnil še nekaj napisov na modelu. Napise sem oblikoval na računalniku in jih natisnil na paos papir. Za nekaj časa sem jih postavil v kartonsko škatlo, v katero sem nakapljal nekaj kapljic triklora. Škatlo sem zaprl in počakal, da hlapi triklora dodobra potemnijo toner laserskega tiskalnika. Sito sem namazal s svetlobno občutljivo emulzijo in jo posušil s fenom. To delo je bilo treba narediti v slabši svetlobi. Na mizo sem postavil 500 W halogenski reflektor in nad njega na dve konzoli steklo. Na steklo sem postavil paos papir z napisi, nanj pa sito in ga na zgornji strani obtežil, da se je cela površina sita lepo prilegla na papir. Osvetljeval sem 3 minute, nato pa pod tušem spral sito. Mesta, ki niso bila osvetljena so se v vodi lepo sprala in nastalo je sito za tiskanje.
Nastavljanje sitaNanašanje barveTiskanje z gumo
Potiskan napisSito sem fiksiral na stojalo, nanj pa del, ki sem ga želel potiskati. Na sito sem nanesel barvo in jo z gumo potegnil prek napisa na situ. Tam, kjer je napis, so v situ luknjice, naokrog pa površino zapolnjuje emulzija. S potegom barve preko sita se barva skozi luknjice v situ prenese na površino in tako nastane kvaliteten odtis. Barva za sitotisk je zelo odporna na modelarsko gorivo in praske, zato je ni treba še dodatno zaščititi.
Model je tako pobarvan in sledi le še vgradnja delov. Ker je treba pred barvanjem vsem delom že izdelati vse nosilce, odprtine …, je sedaj motaža veliko lažja.
Pogled od spredajPokrov motorjaRepno kolo

Preberi si še nekaj o tem modelu

Ponudba kompletov