Zadnje objave

motorna letala

Zablatnikova Vindobona

VindobonaInženir Jože Zablatnik, celovčan slovenskega rodu, ki je začel letati že konec leta 1909 in je kot pilot uspešno tekmoval v letih pred prvo svetovno vojno, medtem ko se je med vojno in po njej uveljavil predvsem kot letalski konstruktor in proizvajalec, je zasnoval in zgradil svoje prvo letalo Vindobona leta 1912. Razstavil ga je na 1. mednarodni letalski razstavi od 18. maja do 23. junija 1912 na Dunaju.
Continue reading “Zablatnikova Vindobona” »

Kjudrovo in Renčljevo letalo

Kjuder-Renčljevo letaloSlovenska letalska pionirja Alfonz Kjuder in Ivan Renčelj sta bila na področju letalstva samouka, vendar sta po lastnih načrtih zgradila domiselno in letenja sposobno letalo. Vodja in financer celega projekta je bil Kjuder; Renčelj, ki se je že od otroških let ukvarjal s tehniko in od leta 1890 tudi z letalstvom, pa je bil glavni načrtovalec in graditelj. V ta namen je pustil državno službo in se povsem posvetil letalstvu.
Continue reading “Kjudrovo in Renčljevo letalo” »

Bloudkovo letalo Libela

Bloudkova LibelaBloudek in Čermak sta sklenila nadomestiti izgubo prvega letala z drugim, boljšim. Bloudek si je pridobil z Rackom veliko znanja in izkušenj; v zimskih počitnicah 1910/11 jih je upošteval pri načrtovanju novega letala. Predvsem se je odločil za zaprto izvedbo trupa, kar je bila pri dvokrilnih letalih novost. Libela (natančneje: Libella) je dobila tudi dvoje kril in s tem se je povečala njena nosilna površina.
Continue reading “Bloudkovo letalo Libela” »

Racek

RacekPrvi načrtovalec in graditelj motornega letala za bratoma Rusjan je bil v pionirskem obdobju slovenskega letalstva Stanko Bloudek. Ko je po modelarskih začetkih in poskusih z brezmotornim letalom leta 1910 prešel na področje motornega letalstva, mu je bilo 20 let in je študiral tehniko v Pragi. Pri tem je bilo pomembno njegovo povezovanje z dvema članoma ČAD – češkega aviatiškega društva, Potučkom in Čermakom. Kolesarski dirkač in mehanik Jaroslav Potuček se je povezal z Bloudkom v začetku leta 1910, ko je ta načrtoval letalo po vzoru Santos-Dumontove demoiselle in je konec marca razstavil model tega letala na VII. praški avtomobilski razstavi.
Continue reading “Racek” »

Eda VII.

Eda VIISvoje sedmo in zadnje goriško letalo sta brata Rusjan dokončala sredi avgusta 1910; po dveh posnemovalnih gradnjah sta znova naredila zanimivo originalno konstrukcijo, nekoliko večje letalo kot je bila Eda VI, z motorjem in pilotom pod vrhnjim krilom in še enim precej manjšim krilom pod pilotom (takšnemu poldrugokrilcu pravi strokovna terminologija seskiplan, Rusjana pa sta ga imela očitno za dvokrilec).
Continue reading “Eda VII.” »

Eda VI.

Eda VITo letalo je imelo glavne značilnosti slovitega Bleriotovega letala št. XI (z razpetino 7,8 m in dolžino 8 m), s katerim je Francoz 25. julija 1909 preletel Rokavski preliv, pri čemer ga je poganjal podoben Anzanijev motor kot Rusjanove Ede. Gradnjo sta brata v marsičem poenostavila, predvsem zato, da bi jo prilagodila svojim finančnim in tehničnim možnostim. Enako kot v Bleriotu XI je tudi v Edi VI sedel pilot v polzaprtem trupu, z rameni nad krilom.
Continue reading “Eda VI.” »

Eda V.

Eda VPrvo uspešno enokrilno motorno letalo majhnih razsežnosti na svetu, Santos-Dumontova demoiselle je bilo vzor mnogim tedanjim graditeljem letal, med njimi konec leta 1910 našemu Bloudku, in tudi bratoma Rusjan pri gradnji njunega petega letala. Ponudilo jima je vrsto odgovorov na vprašanje, kako uspešno leteti tudi s šibkim in dotrajanim motorjem. Eda V je dobila po svoji vzornici enostaven ploščat paličast trup, pilotski sedež pa nizko pod krilom; to je izboljšalo letalu stabilnost in pilotu pogled navzdol.
Continue reading “Eda V.” »

Eda IV.

Izmed vseh sedmih goriških letal bratov Rusjan je najmanj znanega o četrtem: ni njegove fotografije niti opisa, za katerega bi bilo nedvomno, da sodi prav k temu letalu. Morda sta brata predelala drugič poškodovanega dvokrilca v letalo z novo zaporedno številko (Eda I, III, IV?) Ali pa sta ga le načrtovala, do gradnje pa ni prišlo. Časopis Soča je 14. decembra 1909 pisal o novem motorju, ki da je že na poti in je namenjen za nov letalni stroj, v katerem bo prostora kar za tri potnike.
Continue reading “Eda IV.” »

Eda III.

Eda IIITretje, znova dvokrilno letalo, sta naredila Rusjana zelo podobno svoji drugi, uspešni inačici Ede I; od te sta uporabila tudi nekatere nepoškodovane sestavne dele, med njimi podvozje in zračni vijak lastne izdelave (novejši z Ede II se je poškodoval pri padcu). Tudi krilca so bila pri Edi III kot pri I. Od svoje predhodnice pa se je novo letalo najbolj razlikovalo po delno kovinskem, odprtem trupu trikotnega preseka, ki je omogočal trdnejšo vdelavo motorja. Slednji je bil tudi višje nameščen in tako se je odprl pilotu boljši razgled.
Continue reading “Eda III.” »

Eda II.

Eda IIDrugo letalo bratov Rusjan se je bistveno razlikovalo od prvega in je bilo nasploh posebnež med njunimi goriškimi letali. Eda II je bil trokrilec tipa raca: rep in trup (gledano v smeri letenja) sta bila pred krili, motor pa zadaj v potisni funkciji. Trokrilec je imel povsem spredaj troje višinskih krmilnih ploskev eliptične oblike, nekoliko bliže pilotu pa je bil na trup pritrjen pravokoten vodoravni stabilizator, medtem ko je bilo smerno krmilo iz dveh majhnih deltoidnih ploskev nameščeno ob straneh višinskega krmila. Pilot je upravljal s krmili prek visečih ročk in nožnih pedalov. Letalo ni imelo krilc, in če se je upravljalo po nagibu, se je najbrž z zvijanjem krilnih površin. Continue reading “Eda II.” »