 |
Modelarstvo  Motorna letala Eda I. |
 |
| |
|
Eda I. |
|
Preden sta se brata Rusjan lotila izdelave svojega prvega motornega letala, sta zgradila njegovo maketo v naravni velikosti, nekakšen prostorski načrt, da sta lahko na njem domislila sleherno nadrobnost. Morda jima je omogočala tudi prve poskuse letenja. Sledil je Edvardov obisk v Brescii, in ker so imela tam najuspešnejša letala (curtiss, farman) stabilizacijske in krmilne ploskve ne samo v repu, ampak še na nastavku pred krilom, sta se brata tudi odločila za takšen sprednji nastavek. Tako zgrajeno letalo je bilo pripravljeno za letenje že poldrugi mesec po Edvardovi vrnitvi iz Italije; ker je teklo delo v očetovi sodarski delavnici medtem redno dalje, sta brata vdelala v letalo ves svoj »prosti čas« in nedvomno tudi mnogo nočnega dela.
Prve poskuse sta izvedla 6. in 7. novembra 1909 na vojaškem vežbališču
na Rojah med Gorico in Mirnom, kjer sta imela tudi lopo za montažo in
shranjevanje letal ter posebno delavnico za dela z motorjem. Iz Mirna
do svojega travnatega letališča sta prevažala letala s konjsko ali
volovsko vprego. Med zamenjavo zračnega vijaka 29. novembra 1909, ko je Eda I poletela 500 m daleč. Edvardu so se v začetku novembra sicer posrečili
krajši skoki, vendar se je pokazalo, da je sprednji nastavek le v
napoto in onemogoča uspešnejše letenje. Zato sta ga snela, krmilne in
stabilizacijske ploskve pa v celoti prenesla na repni del trupa. S temi
spremembami se je druga inačica Ede 1 (Eda je bilo Edvardovo domače
ime) spet približala podobi makete. Dvokrilec je meril 12 m v dolžino,
razpon 2 m globokih kril pa je bil 8 m, tako da je imelo letalo 32 m2
nosilne površine. Bambusova rebra so dajala krilom rahlo zakrivljenost
z največjo vglobljenostjo osmih centimetrov na prvi sprednji tretjini
spodnje strani kril. Za prekritje sta uporabila kar nekoliko močnejši,
s klejem prepojen in ojačen papir, ki sta ga namestila le na spodnji
strani - nista torej računala z vzgonom profiliranega krila, marveč le
z dvižno silo na zračni tok poševne ploskve. Obe krili je povezovalo v
kletko štirinajst (pri prvi inačici dvanajst) opornic, utrjevalo pa žičnato vezje.
Trup je imel odprto rešetkasto gradnjo in pravokoten prerez, štiri
glavne vzdolžnice so se na repu združevale v klin. Izdelan je bil iz
smrekovih letvic ter na spojih ojačen z okovjem in pločevino. Višinski
stabilizator velikosti 2 x 2 m je bil nameščen sredi trupa, enako
veliko višinsko krmilo pa na koncu. Med tema ploskvama je bilo trikotno
smerno krmilo dolžine 1,2 m in spredaj 1 m visoko, na njem pa je pisalo
ime letala. Anzanijev motor je bil vgrajen v sprednjem delu spodnjega
krila, njegova teža pa se je prenašala prek kolesarskih jeklenih cevi
na podvozje iz dveh dvojnih piramid s prožno nameščeno osjo za dvoje
koles z napihnjenimi gumami. Pilot, ki je sedel na platnenem sedežu v
odprtini v spodnjem krilu za motorjem, je lahko med vožnjo po tleh z
nogami zaviral to ali ono kolo in tako usmerjal letalo. 6 m za kolesi
je bila na trupu pritrjena še smučka, na katero se je opiralo letalo le med
mirovanjem. V prvi izvedbi še ni imelo krilc, a Edvard se je o nujnosti
prečnega krmarjenja lahko poučil že med prvimi poskusi letenja, zato je
Eda 1 v drugi inačici dobila krilca, kot jih je imelo tedaj letalo
curtiss. Teža za let pripravljenega letala je bila s pilotom vred po
zapisu bratov Rusjan le 180 kg, medtem ko so jo publicisti, ki niso
poznali tega podatka, ocenjevali z 240 kg.
Predelava prve inačice v drugo je bila uspešna: 25. novembra 1909 je
Edvard večkrat poletel od 20 do 60 m daleč in do 2 m visoko. To niso
bili le skoki, ampak že pravi motorni poleti, med katerimi se je letalo
dosledno odzivalo na komande. Priča tem poletom, prvim z motornim
letalom v Sloveniji, prvim z letalom lastne izdelave v tem delu Evrope
vključno z Balkanom, je bila peščica Rusjanovih sorodnikov in
prijateljev, posebno uradno težo temu pričevanju pa je dala prisotnost
častnikov goriškega garnizona. Ti so bili poleg tudi pri vseh drugih
Rusjanovih letalskih poskusih, o katerih so redno poročali na Dunaj.
Rusjana sta Edo 1 ponovno pripravila za letenje 29. novembra, tedaj že
z novim dvolistnim zračnim vijakom lastne izdelave, s premerom 2,2 m.
Že pri prvem poskusu vzleta proti vetru s hitrostjo 5 m/sek se je
dvokrilec po 60 do 70 m zaleta odtrgal od tal in se dvignil 12 m visoko
ter je letel 600 m daleč. Polet bi lahko še trajal, če bi Edvard vedel,
ali je z letalom v zraku vse v redu. Tako pa se je odločil za pristanek
in se je mirno spustil na travnik. Brata sta v poročilu navedla, da je
med tem poletom njuno letalo »opisalo lep krog«, in tudi časopisni
poročevalec je zapisal, da je Edvard »obletel Roje z brzino 40 km na
uro.« Kasnejši poročevalci mu pripisujejo nekoliko večjo hitrost, med
50 in 60 km na uro, ne verjamejo pa prav krožnemu letenju. Vendar se
zdi, da brata nista opremila že svojega prvega letala s krilci le za
vzdrževanje ravnotežja v ravnem letu. Da jih je Edvard spretno
uporabljal v zavojih, dokazuje tudi njegovo naslednje letenje, ki bi se
brez te sposobnosti nedvomno končalo še s hujšimi posledicami. Na tej fotografiji gre za sklepanje, da je to maketa Ede I v naravni velikosti.
Tretjo serijo poletov, 6. decembra 1909, sta brata najavila širšemu
krogu svojih prijateljev in znancev, tako da se je zbrala na Rojah
precejšna množica, med katero je bilo tudi veliko uniform. Ker se je
pripravljalo k dežju, ki bi letalu, prekritemu s papirjem, onemogočil
letenje, se je Edvard kljub neredu na improviziranem letališču odločil,
da bo poskusil vzleteti. Letalo je splašilo konja, ki je vlekel vojaški
omnibus
desno od smeri letenja. Prisebni pilot je zavil na levo, tu pa se je
prav tedaj znašla kočija s štirimi potniki. Dva moža sta skočila z
voza, druga dva pa nista mogla odpreti vrat za izstop. Edvard je
pričakoval, da se bo kočija v zadnjem trenutku le izognila trčenju, ker
pa je obstala, se ji ni mogel povsem izogniti. Z desnim krilom je zadel
konja in ga hudo poškodoval, toda od ljudi ni bil nihče ranjen. Letalo
je bilo skoraj uničeno. Še uporabne sestavne dele, zlasti podvozje, sta
brata kasneje uporabila pri gradnji Ede III.
Prvo letalo je začelo serijo skupno sedmih goriških letal bratov
Rusjan. Tolikšna dejavnost se zdi skoraj neverjetna, še zlasti, ker gre
za letala zelo različnih zasnov, izdelana pa so bila v letu dni in v
skromnih gmotnih razmerah. Pa vendar je mogoče iz časopisnih vesti in
fotografij dokaj celovito dokumentirati in dokazati vsaj šest od sedmih
letal. Pri tem se odkriva, da brata pri delu v delavnici in poskusih
letenja nista bila sama in brez pomoči drugih članov družine, soseske,
goriških in mirenskih obrtnikov (Batjel, Makuc, Mozetič), drugih
pionirjev slovenskega letalstva (Bratina, Nardin, Peternelj),
kolesarskih športnih tovarišev in iz tujine (Miller, Anzani idr.). Med
gledalci ali vsaj spremljevalci Rusjanovih letalskih poskusov so včasih
stekle spontane ali organizirane nabiralne akcije. Skromnejša sredstva
(verjetno manj kot 1000 kron) je namensko zbralo Društvo za letalsko
tehniko na Dunaju. Vendar pa so se prav tu našli tudi skeptiki, ki so
poročilu bratov Rusjan o njunih letalskih začetkih pripisali, naj jima
namesto denarne pomoči za gradnjo letal raje omogočijo študijska
potovanja po Franciji in Italiji ter nekaj tednov pilotskega šolanja v
Friedrichshafnu ali Mainzu. Svoje delo naj bi raje usmerila v
razvijanje drugačnih načinov letenja (helikopter), razvoj letal, še
zlasti dvokrilnih, pa prepustila strokovnjakom, ki so imeli sredstva za
eksperimentiranje.
Bratoma takšni nasveti niso bili potrebni - imela sta jasno zamisel o
svojem prihodnjem delu. Za življenjski cilj sta si zadala, da se z
gradnjo novih, različnih in vse popolnejših letal dokopljeta do
potrebnih izkušenj in naposled do tehnično izpopolnjenega ter prodajno
zanimivega letala, ki bi ga lahko serijsko izdelovala. S tem namenom je
nedvomno dopuščal in tudi financiral največji del njune letalske
dejavnosti oče Rusjan, ki je po prvih Edvardovih poletih in na
prigovarjanje ter hvaljenje vsevprek začel upati, da utegne sodarska
obrt sčasoma res prerasti v letalsko industrijo, kakor sta napovedovala
njegova sinova napol za šalo, ko sta na delavniško steno zapisala v
francoščini: Tehnična tovarna letal Rusjan.
Izredno dejavnost goriških letalskih pionirjev pa najbolj neposredno
pojasnjuje učinkovita organizacija dela, ki je bila predvsem posledica
njunega zglednega dopolnjevanja: Edvard je imel na skrbi zunanje
povezave, glavno usmerjanje dela, načrtovanje, motor in pilotiranje,
Jože pa izdelavo in montažo letal, številne praktične nadrobnosti,
pomoč pri letanju in popravilo poškodb. Medtem ko se je Edvard ukvarjal
z letalom, pravkar usposobljenim za letenje, se je Jože že posvečal
gradnji novega.
Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.
|
|
|
 |
|
 |
|
 |
 |
| |
|
Obiskovalci |
Obiskovalci: 285,612 (started: 2006-01-01)
Obiskovalci danes: 140
Obiskovalci vceraj: 306
Obiskovalci na dan: Ø 170.97
Max. visitors per day: 475 (at (date): 2007-04-02)
Max. page views per day: 11,211 (at (date): 2008-11-17)
Page views: 1,859,865
Page views today: 681
Page views yesterday: 2,177
Page views per day: Ø 1,113.35
Page views per visitor: Ø 6.51
Online: 5 Obiskovalci
Max. online: 19 (at (date): 2008-08-01, 18:51:04)
Page views this page: 1,342
Your own page views: 61
JavaScript enabled: 0%
(c) 2006 www.joom.la
|
|
Vreme |
Vir: rtvslo.si |
|
|
|
 |
|
