Julij Nardin
Doslej poznano število brezmotornih letal, zgrajenih v pionirskem obdobju slovenskega letalstva, je deset: prvim štirim takšnim letalom iz leta 1909 - trem Kanetovim in Rusjanovemu - je v naslednjih petih letih do prve svetovne vojne sledilo še šest brezmotornih letal, od katerih so vsa, razen enega, vsaj nekoliko letela. Prav letalo, ki je bilo sicer tudi dograjeno, a ni nikoli letelo, pa je imelo najbrž med vsemi šestimi najzgodnejši začetek, do dograditve pa nedvomno najdaljši razvoj. Njegov konstruktor in graditelj je bil Julij Nardin, profesor matematike in fizike na realki v Idriji.
Nardin se je resno ukvarjal s proučevanjem letalstva že v letu 1909. Rojen Goričan, vajen širših razgledov kot mu jih je omogočala globoka idrijska kotlina, naj bi se bil skušal rešiti občutka ujetosti - z letenjem. Bolj racionalno pa bi lahko pojasnili zgodnje Nardinovo ukvarjanje z letalstvom z njegovim zanimanjem za vse novo v znanosti in tehniki: za elektrotehniko, katodno, rentgensko in radioaktivno sevanje, seizmografijo in za letalstvo. Odločilno pa je moralo biti povezovanje z bratoma Rusjan. Trokrilec Eda II, ki sta ga Rusjana zgradila konec leta 1909 in je bil posebnež v seriji njunih sedmih goriških letal, naj bi bil takšen zaradi Nardinovega vpliva. Izročilo ve povedati, da je hodil Edvard Rusjan, ki je bil odličen praktik, a slabo izveden v teoriji letenja, na obiske in posvetovanja v Idrijo. V Gorico pa so šla Nardinova pisma za posredovanje pri nakupu motorja, ko se je fizik tudi sam odločil za gradnjo letala. Aprila 1910 mu je Edvard Rusjan sporočil: »Prejel sem pismo od g. Anzanija, v katerem pravi, da motor od 25-30 HP je že napravljen zame, tako, če ga tako nujno potrebujem, da mi ga pošlje hitro.« Tretjino cene pa bi bilo treba plačati vnaprej. Pisanje, ki je zadevo uredilo tako daleč, je nedvomno trajalo več tednov, nekaj mesecev, tako da potrjuje začetek Nardinovih letalskih načrtovanj že v letu 1909. Njegovo letalo je bilo najprej mišljeno kot motorno, ko pa na pomlad 1910 ni mogel dobiti kredita za nakup motorja, je začel postopoma spreminjati načrt v projekt brezmotornega letala. Kako je prišlo do odbitja njegove prošnje za kredit, Edvardu Rusjanu na dopisnici takole pojasnuje:
»Nahajam se v deželi Abderidov, v deželi jako modrih ljudi, ki vse napravijo, samo da rešijo enega ali drugega pogube. Ko so izvedeli, da se mislim pečati z aviatiko, so takoj razglasili, da se bom ubil. Kaj takega seveda morajo preprečiti in so tudi preprečili s tem, da so mi odrekli posojilo, ki bi ga rabil. Odrekli so mi, čeravno imam službo, poroke in polico zavarovalnice. Takšni so naši naprednjaki. Bog naj jim trebuhe odebeli, ker so tako previdni in ker drugega ne želijo. Jaz pa upam dobiti potreben denar najbrž že v teku enega meseca in takrat se zopet oglasim pri Vas.«
Skica brezmotornega letala Race
List iz Nardinove profesorske beležke in skica brezmotornega letala Race in detajl podvozja.

Dopisnica nosi datum 26. aprila 1910. Junija tega leta so mu kredit vendarle odobrili, vendar ga Nardin ni izkoristil v odobreni višini, predvsem pa ne v prvotni namen. Tedaj je pravkar navezal prve nežne stike s svojo kasnejšo ženo in se najbrž zato ni hotel zadolžiti z nakupom motorja. Verjetno pa je bil tedaj s svojo zamislijo za brezmotorno letalo že tudi tako daleč, da je ni hotel več spreminjati.
Tako je doživljala velike spremembe že sama zasnova brezmotornega letala. Stalnejše je bilo le konstruktorjevo vztrajanje pri dveh nosilnih ploskvah, zaporedno nameščenih po dolžini trupa. Edina ohranjena skica kaže takšno letalo, pri katerem bi po zakrivljenih koncih kril lahko sklepali, da je nosilo višinski stabilizator in krmilo pred zadaj nameščenim krilom. Največ pa si je dal opravka z vprašanjem, kako vzleteti iz idrijske kotline, kjer je na voljo le malo ravnine. Skušal je izkoristiti strma pobočja, načrtoval je kombinacijo kolesja in smuči, razmišljal tudi o eksplozivnem katapultiranju, obenem pa risal v svoje beležke študije reakcijskega pogona. Letalo je bilo že v letu 1910 dograjeno, poleti z njim napovedani, vendar tudi odlagani, dokončno opuščeni pa po Rusjanovi smrti v začetku leta 1911. Njegovo letalo je ostalo v Idriji tudi po odhodu v Ljubljano sredi leta 1912 in je propadlo med prvo svetovno vojno. V Ljubljani se je še nekaj časa ukvarjal z mislijo, da bi zgradil brezmotorno letalo. V pomanjšanem merilu je naredil model, ki je pokazal dobre letalne lastnosti. Hodil je na Barje opazovat ptice, spremljal razvoj letalstva doma in v svetu ter občasno presenečal dijake in študente s predavanji o najnovejših dosežkih letalstva, a misli na lastno letalo ni več uresničil, največji del njegovega zanimanja pa se je prenesel na druga področja. Objavi, da je zgradil prvo brezmotorno letalo v Sloveniji leta 1931 ni oporekal, saj za Kaneta ni mogel vedeti.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.