Eda VI.
Eda VI
To letalo je imelo glavne značilnosti slovitega Bleriotovega letala št. XI (z razpetino 7,8 m in dolžino 8 m), s katerim je Francoz 25. julija 1909 preletel Rokavski preliv, pri čemer ga je poganjal podoben Anzanijev motor kot Rusjanove Ede. Gradnjo sta brata v marsičem poenostavila, predvsem zato, da bi jo prilagodila svojim finančnim in tehničnim možnostim. Enako kot v Bleriotu XI je tudi v Edi VI sedel pilot v polzaprtem trupu, z rameni nad krilom.
Pri podvozju pa je prišlo do grobih poenostavitev, saj je odpadlo amortizirano vzmetenje, kolo pod repom pa sta nadomestili smučki; vse to je povzročalo dodatne težave. Glavni problem pa je postal oslabljeni in že nezanesljivi motor, katerega pešanje je od letala do letala izničevalo konstrukcijski napredek bratov Rusjan. To se je primerilo tudi 29. junija, ko se je Edvard pomeril v Gorici s svojima celovškima tovarišema, inženirjema Oskarjem Heimom in Jožetom Zablatnikom. Ta dva sta začela letati v Celovcu maja 1910 in sta konec tega meseca že tudi priredila prvi javni nastop, na katerem pa sta oba poškodovala letali.
Toda to so bili njuni začetki in v Gorici sta mesec dni kasneje dokazala, da s solidnima kupljenima Wrightovima letaloma hitro napredujeta. Edvard pa je moral tekmovati z njima na nepreskušenem letalu lastne izdelave in z motorjem, ki je bil vse prej kot zanesljiv.
Prireditev v Gorici so skupaj organizirali letalski oddelek avtomobilskega kluba v Celovcu (gostujoča letalca sta bila njegova člana), avtomobilski klub v Trstu in goriška športna društva. Časopisni oglasi in lepaki so najprej najavljali miting v nedeljo, 26. junija 1910, zaradi vetrovnega vremena pa so ga izvedli tri dni kasneje, na praznik sv. Petra in Pavla. Številni gledalci, ki so prišli v Gorico že v nedeljo, so si lahko ogledali poskusno letenje obeh Celovčanov, medtem ko Rusjan tedaj ni letel. lmel je še težave z novim letalom, čeprav je z njim že 22. junija vpričo svojih tekmecev in tržaške komisije uspešno letel in opisal nad Rojami 40 m visoko širok krog, kar je bil v Gorici najboljši izmed vseh njegovih nadrobneje opisanih poletov. Vendar je bilo njegovo sodelovanje na mitingu dvomljivo vse do nastopa.
29. junija se je na Rojah zbralo okoli 15 000 gledalcev. Tudi tokrat je za red skrbelo vojaštvo, postavili so tribune in lože, pobirali vstopnino, igrala je godba, točili so pijače. Bilo je vetrovno in zato je bilo mogoče videti prvi polet namesto ob pol petih, kot je bilo najavljeno, šele okoli šestih. Najprej sta poletela Heim in Zablatnik, dvignila sta se nekaj metrov visoko, a po nekaj minutah sta se znova znašla na zemlji. Ob sedmih je skušal vzleteti še Rusjan. Zdaj je bila priložnost, da se oddolži domači publiki za razočaranje na podobni prireditvi 28. marca, ko ni hotela v zrak njegova Eda V. Pognal se je po travniku, se dvignil za nekaj metrov, a takoj spet pristal. Po več podobnih poskusih je opustil nadaljne letenje. Vse to je naredilo na množico mučen vtis; okoli pol osmih zvečer se je začela razhajati. Ob tri četrt na osem pa sta se dvignila v zrak celovška letalca ter dosegla 100 m višine, publiko pa je posebej navdušil hkratni let dveh letal. Vendar je bilo v četrt ure tudi to letenje končano.
Edvard je tako že drugič odpovedal na javni prireditvi pred domačo publiko. Časopis Soča, ki mu je bil sicer naklonjen, je zapisal, da mu »gre vse bolje, kadar je na Rojah le malo število gledalcev«. In je dodal: »Vidi se vsekakor, da velika množica plaši zrakoplovce, posebno še začetnike.«
Celovčana Zablatnik in Heim sta ostala v Gorici še mesec dni po mitingu in sta letala skoraj vsak dan ter dosegala po 100 in tudi 200 m višine, ostajala sta več kot uro v zraku in prevažala (Zablatnik) potnike, najraje domača dekleta. Zablatnik je 8. julija poskusil daljši krožni polet, a je pri Podturnu strmoglavil z višine 40 m in razbil letalo, sam pa se je nekoliko poškodoval. Tega dne je znova poskušal leteti tudi Rusjan, dvignil se je nekaj metrov visoko, ko pa je pristajal, se mu je pokvarilo podvozje. Rusjana, nezadovoljna z doseženim, sta že pripravljala novo letalo.
Polete v Gorici je nadaljeval Heim, ki je 21. julija najprej dosegel 240 m višine, kar je bil za Gorico rekord, nato pa je vkrcal že 90 kg težkega inženirja Steinbergerja ter ostal z njim v zraku uro in 29 minut in si tako pridobil avstrijski rekord v trajanju poleta s potnikom.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.