Eda V.
Eda V
Prvo uspešno enokrilno motorno letalo majhnih razsežnosti na svetu, Santos-Dumontova demoiselle je bilo vzor mnogim tedanjim graditeljem letal, med njimi konec leta 1910 našemu Bloudku, in tudi bratoma Rusjan pri gradnji njunega petega letala. Ponudilo jima je vrsto odgovorov na vprašanje, kako uspešno leteti tudi s šibkim in dotrajanim motorjem. Eda V je dobila po svoji vzornici enostaven ploščat paličast trup, pilotski sedež pa nizko pod krilom; to je izboljšalo letalu stabilnost in pilotu pogled navzdol.
Motor sta Rusjana namestila pod krilom, da je bil pilotu bolj na dosegu. 200 kg težko letalo je merilo 6 m prek kril in 7 m po trupu. Prvi poleti sredi marca 1910 so bili tako obetavni - letalo je okretno zavijalo in je že med prvimi poskusi zlahka dosegalo 8 do 10 m višine, da sta se brata odločila za javni prikaz letenja. Organiziral ga je goriški kolesarski klub Danica, katerega odbor se je 24. marca zbral v razširjenem sestavu v nekdanjem znanem shajališču goriških Slovencev, v gostilni Pri Krancu na Senenem trgu, ki jo je imel tedaj v zakupu gostilničar Molnar.
Eda V
Načrt ali rekonstrukcija Ede V neznanega izvora
Prvotno so nameravali prirediti miting v nedeljo, 27. marca, potem pa so se odločili za naslednji dan, velikonočni ponedeljek. Med poskusnimi poleti dan ali dva prej je Edvard nerodno pristal, letalo se je prekopicnilo in zračni vijak je šel po zlu. Brata sta v naglici izdelala iz lipovine nov vijak, ki pa ga je bilo v kratkem času nemogoče prav izoblikovati in uravnotežiti za uspešno letenje. Ker prireditve, ki je bila najavljena s časopisnimi oglasi in posebnimi plakati (na katerih je vabila k ogledu še slika Ede 1), ni bilo mogoče odpovedati, sta brata do zadnjega izpopolnjevala vijak in s tesnobo čakala, kaj bo.
Zanimanje za Rusjanovo prvo napovedano javno letenje je bilo izredno. Začetek je bil najavljen ob treh popoldne, toda množica - poročajo o 10 000 ljudeh - se je začela zgrinjati na Roje že mnogo prej. Sončno vreme je privabilo ljudi od blizu in daleč, tudi iz Trsta in Ljubljane. Prihajali so z avtomobili, motocikli, bicikli, na kočijah, vozovih in peš. Vojska je okrog letališča sklenila kordon, znotraj katerega je bilo treba plačati 1 ali 2 kroni vstopnine, toda dve tretjini sta se izmuznili brez plačila. Naposled je množica dočakala, da je Edvard vžgal motor in se odpeljal z Edo po tleh okoli Roj, da so si ljudje lahko ogledali letalo, pa tudi zato, da si je naredil dovolj prostora za vzlet. Nato je pripravil letalo za start najprej na vzhodni strani zaletišča, ker pa se je veter obrnil, je zapeljal na zahodno stran. Tu je spet čakal, da bi se veter stišal. Ljudje so postajali že nestrpni, potem pa je Edvard le pognal proti cesti v Miren. Toda letalo se ni moglo odtrgati od tal. Edvard ga je pognal še v nasprotno smer proti železnici. Eda V se je za kratek čas dvignila, a se je kmalu spet spustila in ustavila. Množica je tedaj predrla kordon in obdala letalo. Nastala je velika zmešnjava in reda zlepa ni bilo mogoče vzpostaviti. Končno so z Batjelovim avtomobilom potisnili občinstvo z zaletišča, toda ura je bila že 6, ko naj bi bilo po napovedi konec prireditve. Nezadovoljna množica se je začela razhajati, tedaj pa je veter vendarle pojenjal in Edvard je še enkrat pognal letalo proti železnici. Tokrat mu je uspelo, da ga je dvignil poldrugi meter ali dva visoko in je preletel 100 m. Razpoloženje se je hipoma spremenilo, množica je začela radostno vzklikati, a letalo se je znova spustilo in se ni hotelo več dvigniti. Ura je bila pol sedmih, ljudje so se razočarani razšli. Edvard se je opravičeval za neuspelo prireditev s premočnim vetrom, časopisje je pisalo prizanesljivo. Pa vendar je Soča sklenila: »Zrakoplovec Rusjan nima prave sreče.« Še ostrejši je bil Slovenec: »Zrakoplovec Rusjan je pretekli ponedeljek izgubil precej svojega ugleda.«
Se bolj kot publika sta bila razočarana brata Rusjan. Kot kaže, se jima je letalo po tem neuspehu tako zamerilo, da sta pospešila delo pri gradnji novega enokrilca. Eda V pa je razen njunega zadnjega goriškega letala, Ede VII - edina preživela obdobje do njunega odhoda v Zagreb, kamor sta jo med sodelovanjem z Mercepom tudi prepeljala, vendar brez motorja (ki je bil tedaj montiran na Edi VII). Eda V ni nikoli več letela. Kako je končala, ni znano.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.