Eda III.
Eda III
Eda III je bila v bistvu izpopolnjena Eda I.
Tretje, znova dvokrilno letalo, sta naredila Rusjana zelo podobno svoji drugi, uspešni inačici Ede I; od te sta uporabila tudi nekatere nepoškodovane sestavne dele, med njimi podvozje in zračni vijak lastne izdelave (novejši z Ede II se je poškodoval pri padcu). Tudi krilca so bila pri Edi III kot pri I. Od svoje predhodnice pa se je novo letalo najbolj razlikovalo po delno kovinskem, odprtem trupu trikotnega preseka, ki je omogočal trdnejšo vdelavo motorja. Slednji je bil tudi višje nameščen in tako se je odprl pilotu boljši razgled.
Na sredini trupa, med repom in krili, je bil na zgornji strani pritrjen pravokoten vodoravni stabilizator, rep pa sta sestavljala trikotno smerno in trapezasto višinsko krmilo. Druge razlike v gradnji naj bi pripomogle predvsem k manjšemu zračnemu uporu in manjši teži.
Letalo je bilo pripravljeno za preskus v prvi polovici marca 1910. Brata sta računala celo s tem, da bi poleg pilota nosilo še enega potnika, in sta se v njem tudi skupaj fotografirala, a le na tleh. Kaže, da sta imela resne težave že brez potnika in sta se ubadala predvsem s preveliko težo, zaradi katere letalo s skromnimi aerodinamičnimi lastnostmi in oslabelim motorjem ni hotelo prav v zrak. Sredi marca sta opravila na njem razne popravke in izpopolnitve in sta po teh spremembah upala na uspešno letenje. 17. marca sta na Roje povabila goste, med njimi častnike goriške posadke, ki se je odzvala povabilu z brigadnim generalom na čelu. Pri prvem poskusu vzleta se letalo ni hotelo odtrgati, nato pa se je vzdignilo za nekaj metrov in preletelo kakšnih 100 korakov. Tedaj je potegnil veter in nagnil letalo na levo. Krilo je udarilo ob tla, sunek je zasukal letalo na drugo stran, Eda III je treščila na travnik in se nekajkrat preobrnila. Pilot se ni poškodoval, letalo pa se je razbilo. Neposredno po nezgodi je Edvard izjavil prisotnim novinarjem, da bo kljub ponovnemu neuspehu vztrajal pri letalskih poskusih. Tedaj na Rojah že ni bil več sam, pridružila sta se mu tržaški letalec Fano in kasneje še goriški trgovec Fonzari. Edvard jima je posredoval nakup Anzanijevega motorja. Vzletišče, ki sta ga sprva uporabljala le brata Rusjan, je postajalo javno letališče.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.