Ivo Šoštarič
Ivo Šoštarič
Rodil se je 31. decembra 1911 v Jaroslavu (Galicija). Že mlad se je pričel zanimati za letalstvo in se priključil prvi akademski jadralno-letalski skupini aerokluba v Mariboru. Med študijem na univerzi v Pragi se je vključil med jadralce v Masarykovi letecki ligi, kjer je položil jadralni A izpit. Po odhodu inž. Cijana, ki je vodil šolanje članov akademske skupine v Mariboru, je vodstvo šolanja prevzel leta 1934 Šoštarič, ki je bil takrat med njimi najbolj izkušen jadralec. Šolal je na terenih sv. Kungote, Jarenie, Betnave in na Črnem vrhu na Pohorju. Do leta 1936, ko se je kot aeronavtični inženir zaposlil v letalsko-tehničnem parku na letališču v Zemunu, je uspešno vodil šolanje in izdelavo novih jadralnih letal, pri čemer je vnašal v gradnjo novosti in poenostavitve.
S članom skupine Humekom sta izdelala načrte i začela delati letalo Sraka, ki je imelo do takrat edinstven sistem za montažo kril. Dograjeno je bilo leta 1937. Želja po konstruktorstvu ga je pripeljala v konstruktorski oddelek tovarne Zmaj v Zemunu, kjer je prevzel vodstvo montaže kril na letalih, sla za letenjem pa v jadralno skupino Deveti, pri kateri je prevzel tehnično vodstvo delavnice s tremi profesionalnimi mizarji. Izdelovali so brezmotorna letala Popenhauzen, Zogling, Komar, Ševa, Orlik iin Salamander. Do leta 1938 je Šoštarič izdelal načrte za nova jadralna letala Vrabec, Ševa in Čavka, leta 1939 pa je sodeloval v konstrukciji visoko sposobnega jadralnega letala Utva konstruktorja Milenka Miloševića, s katerim so se naši tekmovalci udeležili svetovnega jadralnega prvenstva na Poljskem.
Leta 1939 se je Šoštarič zaposlil v tovarni Utva v Pančevu. Tam so pravkar prevzeli izdelavo letal njegovih konstrukcij za potrebe aerokluba Jugoslavije. Za Čavko je konstruiral še zelo uspešno trenažno jadralno letalo Jastreb, Soko in Lasto. Po vojni je izdelal začetniško dvosedežno brezmotorno letalo Roda, na katerem se je izšolalo veliko jadralnih pilotov, izdelan pa je bil tudi prototip njegovega transportnega brezmotornega letala 922 z nosilnostjo 1700 kg. Sicer pa je Utva tudi po vojni izdelovala njegova letala Vrabca, Čavko in Jastreba. Med zadnje njegove konstrukcije sodi akrobatsko brezmotorno letalo Sokol in visoko sposobno letalo Lasta, ki je bilo zgrajeno po novih aerodinamičnih in koonstruktivnih idejah, ki so jih na drugih letalih uporabili dosti kasneje.
Poleg konstrukcij brezmotornih letal je Šoštarič ustvaril tudi nekaj uspešnih konstrukcij motornih letal. Tako so leta 1949 izdelali trenažno letalo 213 v leseni izvedbi, sledila mu je kovinska konstrukcija letala 522. Leta 1955 je odšel v Letalsko zvezo Jugoslavije. Nehal je konstruirati in začel spremljati novosti i razvoj na področju jadralnega letalstva. Kot svetnik za gradnjo plastičnih jadralnih letal se je zaposlil v Vazduhoplovnem tehničnem centru (VTC) v Vršcu, kjer so pričeli izdelovati plastična letala Cirrus po nemški licenci. Tu je bilo leta 1975 izdelano tudi njegovo plastično jadralno letalo Šole 75.
Ing. Ivo Šoštarič je v več kot 40 letih svoje konstruktorske dejavnosti obogatil naše letalstvo s 15 konstrukcijami. V začetnem obdobju jadralnega letalstva v Sloveniji je s svojo zagnanostjo pospešil njegov razvoj v Mariboru in okolici, ko pa je odšel v Zemun, je z novimi konstrukcijami razvil jadralno letalstvo na zavidljivo raven.