Modelarstvo 2R FLY

Balon Excelsior

Baloni na slovenskem nebu

Obenem s časopisnimi vestmi o balonih in zrakoplovih, konstrukcijskimi zamislimi zanje in njihovimi modeli ter z letanjem slovenskih balonarjev na tujem so se tudi na slovenskem nebu vsaj občasno pojavljala zračna polovila, lažja od zraka. Sredi septembra 1909 je preletel Slovenijo z juga na sever italijanski balon, imenovan po pisatelju Julesu Vernu. Vzletel je v Benetkah, preletel morje, Kras, Kranjsko in Karavanke ter po dvajseturni vožnji pristal pred Celovcem. Njegove potnike je aretirala avstrijska policija v Beljaku; izgovarjali so se, da so hoteli preleteti le Jadran, vendar jih je veter odnesel tako daleč. – Vernovo ime je že leto poprej razširjalo zanimanje za balonarstvo med Slovenci, kajti tedaj je izšla v slovenskem prevodu njegova znamenita knjiga Pet tednov v balonu.Balon Excelsior
Slovenska javnost je tako deloma neposredno, deloma pa prek tiska spremljala razvoj balonarstva doma in po svetu. Včasih polna predsodkov, posmeha ali brezbrižnosti se je drugič pretirano navduševala nad novimi dosežki. V promet so šle tudi razglednice z letalskimi motivi. Dve seriji takšnih razglednic iz prvega desetletja našega stoletja sta prikazovali prihodnost Ljubljane z nepopisno zmedo koles, motornih koles, avtomobilov in tramvajev na mestnih ulicah, kjer je bilo komaj še prostora za konjsko vprego ali kakšnega pešca. Nad strehami so slikali visečo železnico, seveda pa tudi prometno obljudeno nebo. Tu je spretni fotograf s fotomontažo in risbo pričaral zrakoplove, letala in padala. Leta 1911 je izšla prva slovenska knjiga o letalstvu, črtice o zrakoplovstvu in aviatiki, ki jo je napisal goriški realčni profesor Jakob Zupančič. Polovica skromnega obsega obravnava letalne naprave, lažje od zraka (balone in zrakoplove), druga pa težje (zmaje, letala, padala). Čeprav je izšla sredi dokaj živahnih prizadevanj domačih pionirjev, jim odmerja le malo pozornosti, o slovenskem deležu v balonarstvu pa še celo ni besede. Ta brošura, ki je obsegala 80 strani, je bila do konca druge svetovne vojne tudi edina slovenska knjiga, ki je razvojno pisala o letalstvu.Ljubljana v prihodnosti iz leta 1907.
Če je na Slovenskem javnost na začetku drugega desetletja našega stoletja že precej vedela o balonarstvu in letalstvu po svetu ter je od domačih pionirjev poznala vsaj Edvarda Rusjana, velja to predvsem za prebivalce v mestih. Kakšno je bilo tedaj prvo srečanje podeželskega prebivalstva z balonom, pa nam slikovito pripoveduje tole ljudsko izročilo iz Predgrada pri Starem trgu ob Kolpi:
»V letu 1910 ali 1911 je nekega dne sredi poletja nad našo dolino od zahoda priplaval balon. Rahel zahodni veter ga je počasi potiskal proti jugovzhodu. Ko so ljudje zagledali nenavadni pojav, so se zelo prestrašili in zbežali, kamor je kdo mogel, da jih ne bi čudo opazilo. Ko pa so ljudje uvideli, da balon mirno plava in se ne meni zanje, so se začeli zbirati v gruče in so razmišljali o čudežu, ki se je pojavil nad dolino.
Čez dolino je balon plaval v precejšnji višini, a ko je priplaval do gorovja, ki meji našo dolino od belokranjskega nižavja, je plaval tako nizko, da se je košara, v kateri je sedel človek, dotikala višjih dreves na vrhu hriba.
Veliko ljudi je bilo po hribu, kosili so in spravljali seno. Ko je človek v košari zagledal ljudi pod seboj, je proseče klical, naj mu pomagajo. Ljudje so se nenavadnega prizora ustrašili; namesto da bi človeku pomagali, so se poskrili v grmovje. Mislili so, da leti nadzemsko bitje, "nekateri so mislili celo, da je prišel sodni dan, da nad zemljo plava sam nebeški oče. Vaščan Anzel, ki je bil znan kot velik surovež in preklinjač, je padel na kolena, ko je videl balon tik nad seboj, in je jokaje prosil: ,Bog oče, jaz nisem kriv, da sem tako poreden, tak sem, kakršnega si me ti ustvaril. Jaz bi bil raje dober kot poreden. Dobri Bog – vsi pravijo, da si dober – prosim te, prizanesi mi. Jaz te spoštujem, akoravno dosti ne molim.’ – (V cerkev ta človek ni rad hodil.) – ,Jaz te ne sovražim, ako tudi, kadar sem jako jezen, govorim proti tebi. Pa saj ti znaš, kakšen sem, ako si me ti ustvaril.’ – Po celi dolini je šel glas, kako se je Anzel Bogu opravičeval, in veliko smeha in dovtipov je vzbudilo njegovo priznanje. Še sedaj se sliši včasih kakšna pripomba, opraviči se kakor Anzel balonu’.
Ko je balon plaval nad veliko planoto v Doleh – njeni lastniki so bili Bižalovi (Jeričevi) – je letalec zopet klical na pomoč, ko je zagledal ljudi pod seboj. Vsi, ki so bili na travniku, so prestrašeni zbežali pod krošnje dreves ali v grmovje, edino gospodar, ki je veljal za pametnega in neustrašnega človeka, je ostal na planoti in opazoval. Hitro je spoznal, da je treba človeku pomagati. Stekel je in prijel za vrv, ki jo je letalec kazal. Veter, ki je ravno zapihal, je dvignil balon z Bižalom vred, vendar je bil Bižal toliko priseben, da je vrv hitro ovil koli hrastove veje, mimo katere ga je zanašalo. Balon se je ustavil. Bižal je sklical vse delavce, da so mu šli pomagat. Z združenimi močmi so letalca spravili na zemljo. Letalec je prosil, naj ga prepeljejo do najbližje železniške postaje, da jim bo trud in zamudo pošteno plačal. Ker so Jeričevi konji ravno pred tem odpeljali voz sena domov, je šel gospodar po rebri iskat prevoznika. Našel je kmeta iz sosednje vasi, ki je bil v košenicah s konji. Naložili so letalca in njegov letalski pripomoček, to je rumenkast balon in košaro, ki je bila okrašena z avstrijskimi zastavicami. Preden se je letalec odpeljal, se je Bižalu in njegovim delavcem lepo zahvalil.
Drugega dne se je prišel Bižalu zahvalit tudi prevoznik: ,Ako že ni včeraj plaval pod našim nebom sam nebeški oče, je najbrž poslal tega človeka meni na pomoč. Plačal mi je toliko, da sem danes povrnil zadnji obrok dolga, za katerega me je upnik že resno opominjal. Dobro, da nisi imel ti svojih konjev pri roki, ker bi bil jaz še danes dolžnik, a ti nisi v tako veliki stiski.’«Ljubljana v prihodnosti iz leta 1910
Belokranjska ljudska pripoved je morda nastala ob preletavanju balonov iz Zagreba. Takšen balon je 31. maja 1910 preletel Adlešiče. Nad tem krajem se je pojavil v prvih popoldanskih urah; opazovalcem se je zdelo, da prihaja od Zagreba in nadaljuje pot proti Reki ali Trstu. Niso pa mogli ugotoviti, koliko ljudi je v njem.
Iz Zagreba je leta 1910 priletel nad slovenske kraje balon Excelsior, last avstrijskega aerokluba, s 1600 m3 prostornine. 31. maja 1910 se je dvignil z Mažuranicevega trga, kjer je vzletu ob 10. uri 25 minut prisostvovalo več tisoč gledalcev, zlasti šolske mladine, ki jo je policija le s težavo odganjala od balona. V košaro so vstopili Avstrijci nadporočnik Franz Mannsbarth in inž. Hans Otto Stagl (leta 1911 sta v Fischamentu skupaj zgradila vodljiv zrakoplov) ter Gruner in domačina odvetnik dr. Želimir Mažuranic in zobozdravnik dr. Milivoj Jambrišak. S seboj so vzeli za tri dni hrane, iz česar bi sklepali, da so načrtovali večji podvig. Balon je preletel Savo in se znašel nad Slovenijo, veter ga je nosil proti Zidanemu mostu, menda je plul tudi nad Metliko. Dosegel je 2650 m višine, nato pa se je začel polagoma spuščati. Čeprav so pometali iz njega že skoraj ves razpoložljivi balast, se je po 16 urah letenja spustil pri Komorskih Moravicah. Balonarji so se z brzovlakom odpeljali v Zagreb. 21. avgusta 1910 je Excelsior znova poletel iz Zagreba, se znašel nad Štajersko in pristal v Varaždinu.

Vir: dr. Sandi Sitar; Letalstvo in Slovenci I.

Objave iz iste kategorije:


Posted

in

by

Tags: